V nadaljevanju preberite:

Umetna inteligenca za zdaj še ni uresničila najbolj črnih napovedi o propadu človeške civilizacije in vzponu strojev. Je pa zato v samo dveh letih dodobra premešala razmerja med resničnim in lažnim, avtentičnim in sentimentalnim. S tem ne mislim nujno samo tako imenovanih globokih ponaredkov, ki so postali mogočno politično orožje, saj umetna inteligenca lahko ustvari prepričljiv posnetek resnične osebe in ji položi v usta besede po lastni izbiri. Umetna inteligenca ima še precej bolj daljnosežne posledice, kot so dnevnopolitične afere. Lahko prepisuje kolektivno zgodovino in ustvarja nove, alternativne zgodovine.

Eden izmed najbolj nelagodnih fenomenov na družabnih omrežjih v zadnjem času je porast na prvi pogled avtentičnih zgodovinskih fotografij, ki jih spremljajo poglobljeno napisane, včasih povsem resnične zgodbe. Pogosto gre za najbolj travmatične dogodke druge svetovne vojne, še posebno holokavsta. Fotografije so zelo prepričljive: na njih so taboriščniki in stražarji SS, kvaliteta posnetkov, uniforme, orožje, prostorski kontekst in druge podrobnosti pa so na prvi pogled povsem avtentične. Nekoliko bolj kritičnemu opazovalcu se sicer kmalu postavijo vprašanja: zakaj vse osebe na prizoru gledajo neposredno v »kamero«, kot da bi uničevalno taborišče za trenutek za skupinsko fotografiranje prenehalo obratovati? Obrazne poteze, telesne poze in razporeditev posameznikov v množici se sumljivo pogosto ponavljajo; predvsem pa fotografije zelo dobesedno ilustrirajo zgodbo, ki jih spremljajo. Na primer, če gre za pripoved o Judu, ki je v taborišče pritihotapil violino, so na fotografiji taboriščnik z violino ter nekaj stražarjev SS, ki vsi zrejo v kamero. Fotografija ni samo lažna, ampak tudi nemogoča. Detajli fotografije sledijo zgodovinskim virom in pričevanjem, celota pa je povsem izmišljena.