Tiskane izdaje
Verjetno bomo čez en teden končno le dobili mandatarja — toda takrat se bo šele zares začela eskalacija konfliktov. Morda nam bo šlo na bolje, vendar tega ne bomo opazili. Preveč smo sprti, preveč se sovražimo.
S predlogom, da bi za mandatarja kandidiral Marko Voljč, si je predsednik Türk zabil še zadnji žebelj v krsto kredibilnosti. Če nič drugega, je njegova kao konstruktivna domislica dobra za to — če bo letos jeseni slučajno kandidiral za reelekcijo —, da zanesljivo ne bo več izvoljen.
Da ne bo pomote: nič ne bi imel proti, če bi Voljč postal predsednik vlade — ampak pred dvajsetimi leti.
Vrnimo se v tisto obdobje.
Če se prav spomnim, sem zanj navijal, ko so ga kot po krivici prezrtega strica iz tujine pripeljali v parlament in mu prijazno omogočili, da se kot nebogljena mlada žirafa predstavi izvoljenim hijenam. A kot se nas še veliko spominja, se je nepričakovano pojavila opica z bananami in mu prekrižala načrte.
Afne-guncat eskapada Vitomirja Grosa se je zapisala v zgodovino slovenskega parlamentarizma kot ena najbolj komičnih epizod in si v spominu dovolj starih volilcev tudi prislužila status duhovite, dobronamerno benigne provokacije.
V retrospektivi pa se to ne zdi več simpatično. Kako je lahko kdo kdaj pomislil, da je razdeljevanje banan v Državnem zboru nekaj duhovitega? Tako se je začela trivializacija: ljudje, ki niso znali povedati drugače, so se začeli zatekati k neslanim dovtipom in psevdohappeningom na nivoju Moped šova, naslovniki pa so jim ploskali. In le kako bi volilci spoštovali institucijo parlamenta, ko pa je niti poslanci sami niso? Grosova praktična šala je na nivoju današnjih internetnih komentarjev. Zato še danes poslušamo brezvezne govorance, za katere si poslanci domišljajo, da so pomemben prispevek k intelektualnemu nivoju slovenske politike. Ljudje pa pametujejo brez pameti in prispevajo še svoje.
V Sloveniji bi morali nekaj razčistiti.
Po eni strani smo prepričani, da so za predsednika vlade primerni top menedžerji iz finančne industrije, svetovljani z mednarodnimi izkušnjami, kompetentni strokovnjaki, pa vendar ljudje brez zelo močnega stika s slovensko realnostjo. To je ena skrajnost.
Druga skrajnost pa je prepričanje, da je primeren predsednik vlade samo tisti, ki je zraščen s slovensko politiko — beri: s strankarskimi ribarijami — in ki je not padel do te mere, da se nikoli več ne more skobacati ven.
Voljč je bil prvi med uvoženimi wunder-kandidati in obenem prvi, ki mu je spodrsnilo na bananinem olupku. Naslednji je bil Bajuk, ki se je na bananinem olupku vsaj nekaj mesecev uspešno drsal v svoji vladi in potem še štiri leta v Janševi.
Najhvaležnejša večna rezerva med kandidati pa je seveda France Arhar. Leta 2002 se je pustil pretentati za predsedniško kandidaturo in neslavno končal kot žrtev medijskega linča. Štiri leta pozneje pa je prav tako neuspešno, tako rekoč samomorilsko kandidiral za župana Ljubljane.
Zanimivo pri teh menedžerskih, s politiko neobremenjenih kandidatih je to, da je njihova politična pripadnost povsem arbitrarna. Voljč je vedno kandidat levice, čeprav v resnici ne vemo, kam bi ga dali. Za levičarja velja zato, ker ga predlagajo levičarji. Arhar je vedno kandidat desnice, čeprav tudi zanj ne vemo, kam bi ga dali. Za desničarja velja zato, ker ga predlagajo desničarji. Tako kot je za dvojnega desničarja veljal Bajuk, ker so ga desne stranke pripeljale iz Argentine.
Tako to v Sloveniji gre. Ni važno, da si po lastni volji naš ali njihov. Važno je, kam te mi sami damo.
Podobno bi Janković že zdavnaj sestavil vlado, če ne bi tako trmasto in nekoristno vztrajal pri Maši Kociper, svoji iks-ipsilon kandidatki za predsednico DZ. Če bi pustil zmagati Pahorju, se mu ne bi zgodil Virant — in danes bi bilo vse drugače. Ampak ne. V slovenski politiki ni pomembno samo to, ali si črn ali bel, temveč tudi katerega odtenka sive si.
Ko so Virant in njegovi zaslutili, da Janković izgublja tla pod nogami, jim ni bilo dovolj, da bi ga pokončali z milostnim strelom, kot se to dela v politiki. Ne, začeli so nakladati o tretjem kandidatu, torej Nejankoviću in Nejanši, da bi izpadli taktični ali celo spravljivi. In glej, ni minil teden dni, ko jih je Türk že resno vzel in iz rokava potegnil Voljča. Res čudno, da so bili na lepem vsi proti!
A kot rečeno (pred štirimi tedni): Türk bi raje abdiciral, kot pa da bi dal mandat drugouvrščenemu Janši. Toda ali mu smemo to zameriti? Ali se temu vsaj čuditi? Ne. Kaj vse je že Janša rekel in naredil Türku (in še mnogim drugim)! Le kaj mu je treba že skoraj dvajset let tako zaostrovati, kot da v življenju ni računal, da bo še kdaj s kom sodeloval, od koga kaj dobil, se z nekom nekaj zmenil. Pogosto mu dam prav — a kaj je s tem dosegel? Po mojem (si) je več škode naredil kot koristi. Njegova stališča in nastopi in ravnanja so največ prispevala k polarizaciji politike. Brez njegovega nenehnega izzivanja levica ne bi bila tako zakrknjena (kot on sam).
Seveda pa lahko zadevo tudi obrnemo.
Ene same volitve, pa toliko prepiranja! To mi ni prav nič všeč. Nič mi ni všeč. Ni mi všeč, da relativni zmagovalec ne zna ali ne more sestaviti vlade. Zakaj pa je potem sploh zmagal? Nadalje mi ni všeč, da se predsednik republike dela neumnega in iz ideoloških razlogov sugerira tretjega človeka, ki ga nihče ne mara, namesto da bi naslednjič predlagal drugouvrščenega na volitvah. Naprej: ni mi všeč, da je hotel četrtouvrščeni na volitvah, četudi morda res najbolj normalen, posredovati kot deus ex machina. Še več: če bo drugouvrščeni res sestavil vlado, mi spet ni všeč, da bo to storil predsedniku navkljub. In nenazadnje, čeprav na premierskem položaju raje vidim drugega kot pa prvega, mi ni všeč niti to, saj se zavedam, da se bodo stvari v naslednjih letih bolj zaostrovale že zato, ker bo (če bo) prav on premier — pa če bo vse delal prav.
Hočem povedati, da od 4. decembra gledamo … — ne, ne grozljivko, temveč pogrošno dramo, ki iz prizora v prizor in iz dejanja v dejanje postaja vse slabša in bolj plehka in predvsem bolj demokratično nedramaturška. Vsi ti koraki, dogodki, rezultati so bili ali še bodo seveda legitimni, vendar niso najbolj v skladu z demokratično državo. Nič od tega, kar se je že zgodilo in kar se še bo, ni nedemokratično — a nič od tega tudi ni čisto demokratično.
Dvajset let že volimo faute de mieux. Čas je, da se spomnimo, da je za demokracijo dovolj dobro le najboljše.
