Kako zadovoljni ste s svojim življenjem? To vprašanje radi postavljajo zastopniki prehranskih dopolnil, centrov telesne vadbe in ameriških verskih ločin. In seveda še anketarji, ki jih plačuje evropska komisija. V nekaterih državah že vse od leta 1973, občasno tudi v Sloveniji. Končno lahko izvemo nekaj o tem, kar je dolgo časa veljalo za nekaj mehkega, izmuzljivega in neoprijemljivega, skratka, nemerljivega.

Nejevero na stran – leta 2013 je bila petina prebivalcev Slovenije (20 odstotkov) zelo zadovoljnih s svojim življenjem, kar je bilo le kanček pod evropskim povprečjem (22 odstotkov). Blizu EU smo bili tudi po deležu nezadovoljnih – takšen je bil vsak četrti pri nas (24 odstotkov), na splošno v EU pa vsak peti (21 odstotkov). Tako rekoč povprečni smo bili tudi po deležu srednje zadovoljnih – dobra polovica v Sloveniji (55 odstotkov) je le ščepec manj od za EU tipične vrednosti (57 odstotkov).
​
Med sosednjimi državami so najsrečnejši v Avstriji, kjer je bilo kar 38 odstotkov zelo zadovoljnih s svojim življenjem. A tudi na sončni strani Alp je življenje bolj obsijano kot drugod v soseščini. Na Hrvaškem je bilo leta 2013 le 15 odstotkov prebivalcev zelo zadovoljnih, v Italiji 14 odstotkov, na Madžarskem 11 odstotkov. Ti žalostno skromni deleži pa se lahko skrijejo pred bedo, ki so jo evropskim anketarjem naslikali v Srbiji. Zgolj šest odstotkov vprašanih je bilo s svojim življenjem zelo zadovoljnih. Osupljivih 61 odstotkov pa nezadovoljnih.

Tovrstne statistike, kot rečeno, zbirajo že nekaj desetletij. Dovolj dolgo, da so jih opazili ekonomisti in okrog njih celo napletli posebno poddisciplino. Dali so ji visokoletečo ime – kot kaže, brez zdrave samoironije – ekonomija sreče. S tem področjem ekonomskega raziskovanja je povezanih tudi nekaj »stiliziranih dejstev«, kot ekonomisti radi rečejo splošno sprejetim interpretacijam statističnih številk. Tu je, denimo, Easterlinov paradoks, češ da rastoča blaginja neke države nima nujno vpliva na srečo njenih državljanov. Da bogatejše države niso nujno srečnejše od revnejših. Da pa so zato v danem trenutku bogatejši bolj zadovoljni od revnejših sodržavljanov.



Ta in podobne ugotovitve ekonomije sreče so ta mesec dobile uničujoč udarec v študiji, ki jo je objavil ameriški National Bureau of Economic Research (ta ustanova ima srečno roko pri izbiri raziskav, ki jih podpira, in precejšnje število njenih ekonomistov nato postane nobelovcev). Tokrat sta Timothy N. Bond in Kevin Lang pokazala, da stojijo najbolj sloveča stilizirana dejstva ekonomije sreče na precej trhlih statističnih temeljih. Da obstoječi podatki pravzaprav ne dopuščajo tako močnih zaključkov. Seveda da je možno, da držijo, le da jih bo treba potrditi še s kakšnimi drugimi podatki kot zgolj z odgovori na anketne vprašalnike dvomljive kakovosti.

Velika slabost obstoječih statističnih podatkov o sreči – onkraj tehničnih težav z ekonomskimi izračuni – je, denimo, njihova skrita predpostavka. In sicer da sta »sreča« oziroma »zadovoljstvo z življenjem« nekaj, kar vsi anketiranci razumejo enako – ne glede na njihove osebne okoliščine, zlasti pa brez obzira na nacionalno kulturo, v kateri so odrasli. In da se tudi znotraj posamezne države pomen sreče v vseh teh desetletjih ni nič spremenil.

Pa je res tako? Vsaj v Sloveniji se zdi, da si pomen sreče vsaka generacija razlaga po svoje, zato pa tudi različno ocenjuje svojo trenutno srečo. To se še najlepše vidi v besedilih, ki so odkrito ideološka, kjer se »slovenstvo« še najbolj razkrije. Se pravi v otroških pesmicah in povestih.

Sreča slovenskih otrok je bila na začetku 20. stoletja nekaj, kar je bilo treba takoj zagreniti – ali pa vsaj omiliti in osmisliti – z razmislekom o minljivosti trenutkov sreče. »Tudi ti, otrok predragi, / Poješ zdaj in srečen si; / Toda Bog ve, kaj še pride, / Sreča naša stalna ni,« je leta 1902 pel (z javkajočim glasom, si predstavljam) anonimni poet A. P. v reviji Vrtec. Nato je leta 1916 Frančišek Ločniškar za isto glasilo spesnil danes upravičeno pozabljene stihe: »Srečen, kdor ne išče sreče in ne vdaja se željam! / Tiha zadovoljnost polni / mu z veseljem srčni hram …«

Solzavi cvetober slovenske »sreče« se nadaljuje tudi po prvi svetovni vojni. Denimo v reviji Angeljček, ki je v letu 1929 prinesla kratek sestavek Adama Milkovića z globoko kratkim naslovom – Sreča. Le da je bila tokrat sreča že nekaj povezanega z aktivnostjo, čeprav tisto najbolj pasivne sorte, se pravi z begom domov, k mamici, potem ko si si v tujini nakopal težave s svojimi prevelikimi ambicijami. »Pa je zbežal nazaj, nazaj v svoj rojstni kraj. Tam je v spoznanju obstal kamenit. Onstran hiše je stala – stala solzna starka in jadikovala: 'Otrok moj, zakaj si zbežal od rodne grude?' – 'Mati!' je zaječal in bil srečen.«

Trideseta so slovenskim otrokom prinesla srečo, nad katero niso smeli obupati. Revija Zvonček je leta 1931 kratek sestavek, Sreča in nesreča, zaključila z modrostjo: »Človek, ki ga je zadela nesreča, si to nesrečo še poveča, če izgubi vero v svojo srečo.« Nato je bil le še korak do sreče, za katero je vsak odgovoren sam in za katero si mora sam prizadevati. Leta 1939 je Zvonček v članku Človeška sreča v uvodu poučil: »Že stari latinski pregovor pravi, da je vsak svoje sreče kovač. To pomeni, da sreča ni pečen golob, ki nam pade v usta, temveč da je to nekaj, za kar se mora človek potruditi.«
Še sreča, da si vsaka generacija v Sloveniji išče srečo po svoje.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.