Zakaj Avstrijci znajo, mi pa ne?
Vzrok, zakaj Avstrijci utrjujejo svojo državo in zakaj je Slovenci ne, se skriva v domoljubju.
Odpri galerijo
Foto: Reuters
Ali se lahko v enem stoletju narod tako spremeni, da ne zmore več konstruktivno graditi svoje težko pridobljene državnosti z idejo, da se razvija še naprej? Kaj je namreč vzrok, da dva sosednja naroda, ki imata enake naravne danosti in večstoletno skupno zgodovino, razvoj nadaljujeta zelo drugače: bogatejši narod še naprej utrjuje svojo državo in blaginjo, revnejši pa sistemsko sprejema ukrepe, zaradi katerih je še bolj reven, zaupanje v njegove institucije pa povsem izginja? Slovenci in Avstrijci smo pod isto dinastijo večinoma živeli od 14. stoletja, v avstro-ogrski monarhiji pa od leta 1867 do konca prve svetovne vojne.
Ta teden je Avstrija dobila novo kanclerko in novo tehnično vlado, ki bo državo vodila do septembrskih predčasnih volitev. To je posledica korupcijske afere v vrhu koalicijske stranke svobodnjakov, ki je izbruhnila pred tremi tedni. Ponovimo kronologijo dogodkov: v soboto zjutraj pred natanko tremi tedni sta dva medija objavila posnetek, kako drugi človek vlade trguje z državnimi gradbenimi posli v zameno za podporo svoji stranki. Opoldne inkriminirani odstopi. Do konca tedna je postalo jasno, da bodo predčasne volitve. Avstrijci vedo, kaj je politična odgovornost. V takih primerih, ki bi povsem paralizirali državo, če bi vztrajali na svojih položajih, ne čakajo, da bodo sodišča odločila, kdo je kriv in kdo nedolžen.
Opazovanje, kako ravnajo v podobnih situacijah različni narodi, ni opis značaja nekega naroda, ampak opis institucij in njihovega delovanja. Današnja kolumna zato nikakor ni zapis o tem, da so Avstrijci boljši od Slovencev. Govorim le o tem, kako zna neka politična elita graditi sistem oziroma servis, ki služi svojim državljanom, ne pa zgolj interesom ozkega kroga pripadnikov elite, ki je trenutno na oblasti. Temu se reče državotvornost: da so politiki sposobni gledati čez strankarske okvire.
Pripomorejo vsaj delno k temu nagrade za delo, torej plače? Morda, pri severnih sosedih je sistem plač politikov že dvajset let javno dostopen: predsednik države ima 2,8-kratnik plače poslanca, lani je njegova bruto mesečna plača znašala 24.900 evrov; kanclerjeva plača je 2,5-kratnik poslanske, lani je znašala 22.200 evrov bruto na mesec. Vicekancler zasluži mesečno 19.500 evrov bruto. Izvoljeni predstavnik ljudstva, poslanec, ki je merilo za plače ostalih politikov, na mesec zasluži 8.900 evrov bruto. Za primerjavo: slovenski predsednik vlade je decembra lani imel bruto plačo 5652 evrov. Ministri so prejeli bruto med pet tisoč in 5800 evri.
Sam sem na Dunaju živel v letih 2003 in 2004. Opazil sem, da imamo Slovenci in Avstrijci zelo podoben odnos do zgodovine, saj ne zmoremo priznati lastnih napak in zablod. Avstrijci niso nikoli dosegli katarze z nacizmom, sebe še vedno vidijo kot žrtev nacizma. O tem, da je po aneksiji k Nemčiji na referendumu glasovalo 99 odstotkov Avstrijcev, ne govorijo.
Prav tako me je presenetilo, kako razmeroma poceni in hitro lahko mlada družina dobi občinsko stanovanje. To velja še danes, mesto namreč načrtno gradi stanovanjsko politiko, ki je prijazna do mladih družin. Prav tako zna mesto Dunaj pridobiti tuji kapital in mednarodne institucije. Je to dediščina imperija, ki zna graditi kozmopolitsko mesto in privabljati ljudi od drugod?
Avstrijske institucije nedvomno odlikuje to, da ko nastane problem, znajo hitro in učinkovito ukrepati.
Kako sta obe državi reševali banke v finančni krizi, ko je leta 2008 globalna finančna kriza stresla bančna sistema? Večina evropskih držav je začela svoje banke takoj kapitalsko krepiti. Primerjalni podatki evropske komisije kažejo, da so v prvih treh letih krize od leta 2008 do leta 2011 države EU za dokapitalizacije bank, torej kot državno pomoč, namenile povprečno 2,55 odstotka BDP. Avstrija je za svoje banke dala 2,45 odstotka BDP. Slovenija je v tem obdobju (vlada Boruta Pahorja in finančni minister France Križanič) za dokapitalizacije namenila le 0,7 odstotka BDP, in sicer 250 milijonov evrov za NLB.
Pravila glede državnih pomoči bankam so se po prvih letih krize zaostrila, postavljene so bile zahteve in omejitve pri poslovanju reševanih bank, sledili so umik iz določenih panog, prodaja poslovnih mrež, zmanjšanje števila zaposlenih in prodaja bank. Te zahteve je zelo občutila Slovenija, ki je banke dokapitalizirala in očistila toksičnih posojil šele leta 2013, to je pet let po začetku krize. Avstrijci so Hypo banko, ki je nasedla na Balkanu, nacionalizirali že leta 2009, zato so imeli manj omejitev. Banka je bila namreč po vseh merilih za stečaj, a ker bi ta pomenil finančni zlom za Koroško kot največjega poroka, je vstopila država.
Pomemben dejavnik, da smo v Sloveniji za sanacijo bank plačali okoli pet milijard evrov, je bila tudi politična nestabilnost. Od nastopa krize oktobra leta 2008 do dokapitalizacije bank decembra leta 2013 smo imeli štiri vlade, Avstrijci le dve.
Korektno je opozoriti, da smo imeli Slovenci v težavah vse največje državne banke, Avstrijci pa so se morali od velikih ukvarjati le s Hypo banko in Reiffeisen. Posledica propada Hypo banke (banko so po sanaciji razdelili na tri dele in jo prodali) so bili sodni postopki in vrste menjav, in to celo po Balkanu. Na Hrvaškem je bil, na primer, obsojen nekdanji premier Ivo Sanader. Na večletno zaporno kazen sta bila obsojena predsednik uprave Wolfgang Kulterer in njegov namestnik, skupaj z njima še dva svetovalca. Da so Avstrijci želeli stvari temeljito in učinkovito spremeniti, kaže slovenski primer: februarja leta 2011 je delegacija Hypa ob obisku Ljubljane v nekaj urah zamenjala sedem vodilnih uslužbencev slovenske podružnice.
Dovolite še en primer učinkovitosti državnega sistema. Dars in Asfinag sta konec leta 2017 sočasno objavila razpis za gradnjo druge cevi karavanškega predora. Na oba, tako avstrijskega kot slovenskega, so bile pritožbe. A Avstrijci so pritožbo že rešili in septembra leta 2018 je avstrijska družba Swietelsky Tunnelbau začela vrtati skozi Karavanke. Pri nas je po seriji pritožb in odločitvi državne revizijske komisije, da je Darsov izbor nezakonit, zdaj sprejeta komaj odločitev, da bo Dars pozval šest ponudnikov k postopku s pogajanji. Vse, ki boste v tem odstavku videli lobiranje za določenega ponudnika gradbenih storitev, moram razočarati: govorim zgolj o (ne)sposobnosti državnih institucij, da hitro, zakonito in transparentno izpeljejo projekt.
Vzrok, zakaj Avstrijci utrjujejo svojo državo in zakaj je Slovenci ne, se po mojem mnenju skriva v domoljubju. To je beseda, ki se je slovenska levica sramuje, desnica pa jo zlorablja za svojo nestrpnost. A domoljubje pomeni, da politika zmore pogledati čez okvire lastnih, partikularnih interesov in delovati v interesu države, naroda, državljanov. Ko bosta obe slovenski politični hemisferi to razumeli, ne bo, na primer, več aktualno vprašanje tega tedna, ali sofinancirati zasebne šole ali ne, temveč, kaj je najboljše za učence v tej državi. Ni pa gotovo, ali imamo dovolj časa, da dočakamo razsvetljenstvo slovenskih politikov pri razumevanju, kaj je interes države in njenih državljanov.
Ta teden je Avstrija dobila novo kanclerko in novo tehnično vlado, ki bo državo vodila do septembrskih predčasnih volitev. To je posledica korupcijske afere v vrhu koalicijske stranke svobodnjakov, ki je izbruhnila pred tremi tedni. Ponovimo kronologijo dogodkov: v soboto zjutraj pred natanko tremi tedni sta dva medija objavila posnetek, kako drugi človek vlade trguje z državnimi gradbenimi posli v zameno za podporo svoji stranki. Opoldne inkriminirani odstopi. Do konca tedna je postalo jasno, da bodo predčasne volitve. Avstrijci vedo, kaj je politična odgovornost. V takih primerih, ki bi povsem paralizirali državo, če bi vztrajali na svojih položajih, ne čakajo, da bodo sodišča odločila, kdo je kriv in kdo nedolžen.
Koliko zaslužijo politiki
Opazovanje, kako ravnajo v podobnih situacijah različni narodi, ni opis značaja nekega naroda, ampak opis institucij in njihovega delovanja. Današnja kolumna zato nikakor ni zapis o tem, da so Avstrijci boljši od Slovencev. Govorim le o tem, kako zna neka politična elita graditi sistem oziroma servis, ki služi svojim državljanom, ne pa zgolj interesom ozkega kroga pripadnikov elite, ki je trenutno na oblasti. Temu se reče državotvornost: da so politiki sposobni gledati čez strankarske okvire.
Pripomorejo vsaj delno k temu nagrade za delo, torej plače? Morda, pri severnih sosedih je sistem plač politikov že dvajset let javno dostopen: predsednik države ima 2,8-kratnik plače poslanca, lani je njegova bruto mesečna plača znašala 24.900 evrov; kanclerjeva plača je 2,5-kratnik poslanske, lani je znašala 22.200 evrov bruto na mesec. Vicekancler zasluži mesečno 19.500 evrov bruto. Izvoljeni predstavnik ljudstva, poslanec, ki je merilo za plače ostalih politikov, na mesec zasluži 8.900 evrov bruto. Za primerjavo: slovenski predsednik vlade je decembra lani imel bruto plačo 5652 evrov. Ministri so prejeli bruto med pet tisoč in 5800 evri.
Vzrok, zakaj Avstrijci utrjujejo svojo državo in zakaj je Slovenci ne, se skriva v domoljubju. Domoljubje pomeni, da politika zmore pogledati čez okvire lastnih, partikularnih interesov in delovati v interesu države, naroda, državljanov.
Primerjava, kako rešujemo probleme
Sam sem na Dunaju živel v letih 2003 in 2004. Opazil sem, da imamo Slovenci in Avstrijci zelo podoben odnos do zgodovine, saj ne zmoremo priznati lastnih napak in zablod. Avstrijci niso nikoli dosegli katarze z nacizmom, sebe še vedno vidijo kot žrtev nacizma. O tem, da je po aneksiji k Nemčiji na referendumu glasovalo 99 odstotkov Avstrijcev, ne govorijo.
Prav tako me je presenetilo, kako razmeroma poceni in hitro lahko mlada družina dobi občinsko stanovanje. To velja še danes, mesto namreč načrtno gradi stanovanjsko politiko, ki je prijazna do mladih družin. Prav tako zna mesto Dunaj pridobiti tuji kapital in mednarodne institucije. Je to dediščina imperija, ki zna graditi kozmopolitsko mesto in privabljati ljudi od drugod?
Avstrijske institucije nedvomno odlikuje to, da ko nastane problem, znajo hitro in učinkovito ukrepati.
Kako sta obe državi reševali banke v finančni krizi, ko je leta 2008 globalna finančna kriza stresla bančna sistema? Večina evropskih držav je začela svoje banke takoj kapitalsko krepiti. Primerjalni podatki evropske komisije kažejo, da so v prvih treh letih krize od leta 2008 do leta 2011 države EU za dokapitalizacije bank, torej kot državno pomoč, namenile povprečno 2,55 odstotka BDP. Avstrija je za svoje banke dala 2,45 odstotka BDP. Slovenija je v tem obdobju (vlada Boruta Pahorja in finančni minister France Križanič) za dokapitalizacije namenila le 0,7 odstotka BDP, in sicer 250 milijonov evrov za NLB.
Pravila glede državnih pomoči bankam so se po prvih letih krize zaostrila, postavljene so bile zahteve in omejitve pri poslovanju reševanih bank, sledili so umik iz določenih panog, prodaja poslovnih mrež, zmanjšanje števila zaposlenih in prodaja bank. Te zahteve je zelo občutila Slovenija, ki je banke dokapitalizirala in očistila toksičnih posojil šele leta 2013, to je pet let po začetku krize. Avstrijci so Hypo banko, ki je nasedla na Balkanu, nacionalizirali že leta 2009, zato so imeli manj omejitev. Banka je bila namreč po vseh merilih za stečaj, a ker bi ta pomenil finančni zlom za Koroško kot največjega poroka, je vstopila država.
Pomemben dejavnik, da smo v Sloveniji za sanacijo bank plačali okoli pet milijard evrov, je bila tudi politična nestabilnost. Od nastopa krize oktobra leta 2008 do dokapitalizacije bank decembra leta 2013 smo imeli štiri vlade, Avstrijci le dve.
Korektno je opozoriti, da smo imeli Slovenci v težavah vse največje državne banke, Avstrijci pa so se morali od velikih ukvarjati le s Hypo banko in Reiffeisen. Posledica propada Hypo banke (banko so po sanaciji razdelili na tri dele in jo prodali) so bili sodni postopki in vrste menjav, in to celo po Balkanu. Na Hrvaškem je bil, na primer, obsojen nekdanji premier Ivo Sanader. Na večletno zaporno kazen sta bila obsojena predsednik uprave Wolfgang Kulterer in njegov namestnik, skupaj z njima še dva svetovalca. Da so Avstrijci želeli stvari temeljito in učinkovito spremeniti, kaže slovenski primer: februarja leta 2011 je delegacija Hypa ob obisku Ljubljane v nekaj urah zamenjala sedem vodilnih uslužbencev slovenske podružnice.
Foto: Helmer Manfred
Še ena primerjava
Dovolite še en primer učinkovitosti državnega sistema. Dars in Asfinag sta konec leta 2017 sočasno objavila razpis za gradnjo druge cevi karavanškega predora. Na oba, tako avstrijskega kot slovenskega, so bile pritožbe. A Avstrijci so pritožbo že rešili in septembra leta 2018 je avstrijska družba Swietelsky Tunnelbau začela vrtati skozi Karavanke. Pri nas je po seriji pritožb in odločitvi državne revizijske komisije, da je Darsov izbor nezakonit, zdaj sprejeta komaj odločitev, da bo Dars pozval šest ponudnikov k postopku s pogajanji. Vse, ki boste v tem odstavku videli lobiranje za določenega ponudnika gradbenih storitev, moram razočarati: govorim zgolj o (ne)sposobnosti državnih institucij, da hitro, zakonito in transparentno izpeljejo projekt.
Domoljubje
Vzrok, zakaj Avstrijci utrjujejo svojo državo in zakaj je Slovenci ne, se po mojem mnenju skriva v domoljubju. To je beseda, ki se je slovenska levica sramuje, desnica pa jo zlorablja za svojo nestrpnost. A domoljubje pomeni, da politika zmore pogledati čez okvire lastnih, partikularnih interesov in delovati v interesu države, naroda, državljanov. Ko bosta obe slovenski politični hemisferi to razumeli, ne bo, na primer, več aktualno vprašanje tega tedna, ali sofinancirati zasebne šole ali ne, temveč, kaj je najboljše za učence v tej državi. Ni pa gotovo, ali imamo dovolj časa, da dočakamo razsvetljenstvo slovenskih politikov pri razumevanju, kaj je interes države in njenih državljanov.
