Zakaj se ne vrnemo domov

Ni pomembno, da se nekdo, ki je odšel, vrne, ampak da so manjša mesta privlačna za tiste, ki jim življenje v takem okolju pomeni prednost.
Objavljeno
16. november 2018 06.00
Posodobljeno
16. november 2018 11.02
Vse življenje, z izjemo časa študija, živim v manjšem mestu, oddaljenem dobrih petdeset kilometrov od prestolnice. Če bi bila Ljubljana Moskva, potem bi živela na njenem zahodnem obrobju. Ker pa Ljubljana ni Moskva, se zdi, da živim na drugem koncu države. Za pot od doma do službe porabim uro do dve, odvisno od tega, koliko gradbišč in posledično semaforjev je na poti do avtoceste, in od tega, kolikšna je gneča od Brezovice, včasih že od Vrhnike, do centra Ljubljane. Ko me vprašajo, kako zmorem to »dolgo« vožnjo vsak dan, odgovarjam, da ni problem priti do Ljubljane, problem je priti v Ljubljano. A to je že druga zgodba.

V teh predvolilnih dneh veliko poslušam o tem, kako mlade prepričati, da bi se po končanem šolanju vrnili v domači kraj. Polovica mladih z našega konca že srednjo šolo obiskuje v Ljubljani, Novi Gorici ali Kopru. Ostanejo gimnazijci in tisti, ki obiskujejo tehnične šole. Večina deklet odide na šolanje drugam že po osnovni šoli. Študij na fakulteti mlade definitivno odpelje iz domačega kraja v univerzitetne centre. Večinoma med študijem tam tudi prebivajo. Zakaj se jih po končanem študiju tako malo vrne nazaj, je podobno vprašanju, zakaj se naši študentje, ki gredo študirat v tujino, le redko vrnejo v domovino. Tudi odgovori so podobni.

Kdo se vrne? Velikokrat tisti, ki so med študijem prejemali štipendijo lokalnih podjetij in jim tam po končanem študiju ponudijo zaposlitev. Vrnejo se tudi tisti, ki so vezani na določeno okolje, ki si življenja ne predstavljajo nikjer drugje, ki imajo morda močne osebne vezi, partnerja, družino. Če se spomnim sebe, mi je bila vrnitev v domači kraj po koncu študija težka, pa sem imela štipendijo in ponujeno službo. Kljub temu sem vrnitev odložila in se nato še leto vozila v službo iz Ljubljane. Potem mi je postalo preveč naporno, zato sem se preselila nazaj. In ostala iz tisoč banalnih razlogov udobja. Tudi danes mi ni žal.

image
Od nekdaj so mladi ljudje odhajali od doma v svet. FOTO: Voranc Vogel/Delo


Življenje v manjšem kraju ima tako svoje prednosti kot slabosti. Odlično je za družine z majhnimi otroki, v primerjavi z življenjem v večjem mestu je vse veliko bolj preprosto. Načelno ni težav z vrtcem. Osnovna šola je ravno prav velika, ni takšnega nasilja, ki bi v šoli terjalo varnostnike, manjša je verjetnost, da bo kdo na šolskem dvorišču otroku ponujal drogo. Učitelje poznaš in jih srečuješ v mestu, kontakti so pogostejši in pristni. Otroci lahko hodijo v šolo sami, peš. Tudi srednje šolstvo je dovolj kakovostno, da omogoča nadaljnji študij. Poznaš svojega soseda, ljudje se na cesti pozdravijo.

Veliko je zelenja, igrišč, pešpoti, prostora za tek, kolesarjenja, naravnih kopališč. Tu so dejavnosti za otroke, mlade in starejše, veliko je prireditev, kino je ob vikendih, gledališki abonma enkrat na mesec, knjižnica, brezplačni koncerti vsak teden, vsaj poleti, predavanja. Težko, da ti bo kdo ukradel kolo, čeprav se zgodi tudi to. Trgovine, bencinski servisi, zdravstveni dom, zobozdravstvena dejavnost, banka, pošta, kozmetični saloni, frizerji, mehaniki in avtopralnice, fitnes, pilates, joga, karate ... Veliko je možnosti za druženje, stiki se navežejo hitro. Delovnih mest je dovolj. Zanj in zanjo. Prostor je v industriji, šolstvu, zdravstvu, turizmu, upravi in trgovini. Predvsem pa ni dolge dnevne vožnje na delo.

Sem kaj pozabila? Stanovanje. To zna biti problem. Čeprav je veliko praznih stanovanj, je težko dobiti stanovanje za mladega človeka ali družino. Če naj bi se mlad človek vrnil v domači kraj, potem je najbrž utemeljeno pričakovati, da bo želel živeti na svojem, ne pri starših. Včasih je prav pomanjkanje stanovanja največja ovira, da se mlad človek vrne. Trg najemnih stanovanj deluje slabo, mogoče je kupiti predvsem kakšno starejše stanovanje, individualna gradnja je zaradi zahtevnega terena draga, tudi lokacij zmanjkuje. Ker pa problemi s stanovanji obstajajo povsod, je vprašanje, ali gre za tisti vzrok, ki bistveno vpliva na to, kje bo kdo živel.

image
Ni pomembno, da se nekdo, ki je odšel, vrne, ampak da so manjša mesta privlačna za tiste, ki jim življenje v takem okolju pomeni prednost. FOTO: Thinkstock


Od nekdaj so mladi ljudje odhajali od doma v svet. Šli so za kruhom, izobrazbo, boljšim življenjem. Redko so se vračali. Naša zgodovina je polna Ivanov, Francetov in Tonetov in tudi kakšna Ivana je bila vmes, ki so šli v svet in so se domov vrnili le poredko ali pa sploh ne. Okrog njih so se spletle bajke o njihovem življenju v tujem, bogatem svetu. Tudi danes odhajajo Žive, Maji, Urhi in Gaje najprej v Ljubljano in potem še v svet. Morda za boljšo ali pa drugačno izobrazbo, morda v odprtejše okolje. Miti o tujem, boljšem, lepšem svetu so se zaradi instantnega pretoka informacij razblinili in vsakdo, ki je že živel kje drugje, zna povedati, da je pri nas kakovost življenja bistveno boljša. To potrjujejo tudi lestvice, ki upoštevajo podatke o varnosti, okolju, življenjskem standardu nasploh.

Vprašanje, zakaj se mladi po študiju ne vrnejo v domači kraj, bi zato morali obrniti nekoliko drugače. Občutek imam, da je bolj pravo vprašanje, kako mladim ljudem, družinam, predstaviti prednosti življenja v manjšem kraju, kako jih spodbujati, da zaživijo kvalitetneje v vseh pogledih. Res ni pomembno, da se nekdo, ki je odšel, vrne, vedno se določen odstotek mladih ne bo vrnil iz tisoč drugih razlogov, ki nimajo nobene zveze s službo, stanovanjem, čistim okoljem in sprehajalnimi potmi ali tem, ali je v mestu gledališče ali ne.

Pomembno je, da so manjša mesta privlačna za priseljevanje tistih, ki jim življenje v takem okolju pomeni prednost. In prav na tem bi morala graditi svojo politiko manjša mesta, ki želijo ohranjati svojo vitalnost. Seveda pa to zahteva vsestransko odprtost. Pomanjkanje te lastnosti pa morda sodi med tiste slabosti manjših mest, ki jih je najtežje preseči.

***

Nataša Luša je direktorica Dela

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.