Žalost

V jezni družbi kratke pameti ljudje ne vidijo dlje od svojega nosu.

Objavljeno
27. februar 2016 18.43
EUROPE-MIGRANTS/GREECE
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik
Kako zelo smo nemočni, žalostno bedni, pa četudi je v nas toliko jeze in čeravno vse bolj besno kričimo.

Pred leti, ko je že začelo očitneje kazati, da drvimo v prepad, je ugledni francoski odpornik Stéphane Hessel izdal odmevno knjigo Indignez-vous! Zgražajte se, ljudje, bodite ogorčeni ..., je človeštvo 21. stoletja pozival veliki mož 20. stoletja. Klic je bil plemenit, zdaj že pokojni Hessel ni hotel, da bi se ponovilo tisto, kar se ne bi bilo smelo nikoli zgoditi. A se ves čas dogaja – tam, če ne ravno tukaj.

Medtem ko so mu široke množice prikimavale – na tujem morda celo bolj kot v Franciji –, so bili neredki francoski intelektualci precej bolj zadržani. Filozofinja Myriam Revault d'Allonnes me je takrat v intervjuju za Delo posvarila, kako se utegne brošura pokazati bolj za odraz družbe, ki jo preplavljajo občutja nemoči, kot pa prinesti kaj razumno dobrega. »Pa to ne pomeni, da je ogorčenost nepotrebna strast. Pomembno jo je izražati, gojiti občutljivost te vrste kot nasprotje brezbriž­nosti, zvijačnosti in cinizma. A z njo se še ne dela politika: 'politika indignacije' se lahko nevarno vrti v prazno in ostaja le pri praznih besedah.« Čustva, kot so jeza, ogorčenost ..., je resda treba tudi kolektivno in politično sproščati, a na pravem mestu in pri pravih ljudeh. Predvsem pa morajo voditi v premislek, drugače se pokažejo za slepilo, za samo še eno kazanje s prstom, za novo neznosno lahkost manipuliranja ... Konservativni intelektualec Alain Finkielkraut se je takrat, ob izidu manifesta, še bolj odmaknil od Hessla kot filozofinja. Zgrožen nad njegovim klicem k ogorčenosti, ki da je zaslepljeno čustvo, je dejal, da se je treba najprej zgražati nad sabo, šele nato nad drugim.

Od izida pamfleta je minilo že več kot pet let, »bilanca« klica k uporu je vsaj deloma verjetno vidna. Marsikaj se je spremenilo po Evropi. Kaj vrednega hvale: španski Indignados so postali pomembni politični akterji, in preveč slabega, žalostnega: nikogar ne bi smelo presenetiti, a se mnogi še vedno čudijo, da je izbruhnila humanitarna katastrofa, zaradi katere spet bolj kot kdaj prej v kaos kipijo nacionalizmi. Ni vprašanje, koliko bi bile sedanje razmere všeč pokojnemu Hesslu, ki je bil velika moralna avtoriteta – še iz druge svetovne vojne –, kakor ne morejo biti pogodu nikomur. Snežna kepa brezsramnosti, nečlovečnosti se medtem kotali naprej, brez premisleka. Premnogi ljudje so zmeraj bolj jezni, sovražno besni in nestrpno naperjeni, hkrati pa čedalje bolj prestrašeni, paranoični. Kot hudič križa se bojijo drugega, celo nemočen otrok, ki je prisiljen sam preživeti v neznanem svetu, jih »ogroža«, zato ker se v resnici še najbolj bojijo sebe in so besni nase.

Nemara imajo prav tisti, ki verjamejo, da je skrajne strasti težko gasiti z enakimi čustvi, a za diametralno nasprotno stvar. Med ekstremnimi navijaštvi ni razlik, nihče od skrajnežev ne more dobiti vojne, na dolgi rok že ne. Zato pa bi morali – vsaj v odnosu do nemočnega otroka, svojega ali tujega – ljubezen in naklonjenost vedno zadušiti prezir ...

Morda pa je čas za nov globalni pamflet: Začnite razmišljati! V jeznih družbah kratke pameti in bežnega spominjanja, kjer ljudje ne vidijo dlje od svojega nosu, bi ga zagotovo morali brati. Drugače nas bo na koncu vse ubila žalost.