Zasavska hvalnica norosti: Samo po ramenih nikar!

Trbovlje so (ne)varne za vse, ki (ne) znajo ravno zverinsko lagati, se po volčje spogledovati ali se lisičje prilizovati volilnemu telesu.

Objavljeno
14. marec 2018 13.53
Polona Malovrh
Polona Malovrh
Trbovlje so prejele lento najbolj varnega mesta leta 2017. Toda! V resnici, veste, so to precej nevarni kraji. In to še od časov celjskih grofov, no, pravzaprav laške gospode dalje, ki je k nam prihajala - ali prijahala, kakor vam drago - lovit. Najbrž zveri, kaj pa bi drugega v tisti divjini. In nekaj zver(in)skega je v zraku očitno ostalo. Trboveljski teren je nevaren zlasti za tiste, ki se podajo v politiko, pa ne znajo ravno zverinsko lagati, se po volčje spogledovati ali se lisičje prilizovati volilnemu telesu. Kaj kaže zgodovina? Da tistim, ki jih Trbovci najbolj trepljajo, najprej spodrsne. To sta samo v zadnjih nekaj letih na lastni koži občutila dva županska kandidata: Mitja Rozina in Borut Dolanc. Od predvolilnega trepljanja zlasti v najbolj množičnem športnem društvu sta se jima skoraj rameni vneli, na dan volitev pa so jima ravno tam pokazali najbolj zverinske zobe.

Zdaj, slišim, ljudje na veliko trepljajo Jožeta Pustoslemška, neuspešnega kandidata za direktorja Komunale. In ga nagovarjajo, da bi morda vstopil v lokalno politiko, če je že pri komunalcih potegnil kratko. Jože, previdno, leta dela v Posavju lahko človeka zavedejo, da verjame, da trbovski volk dlako menja skupaj z nravjo. Do danes še ne poznam takega ...

Nevarnost pa je pred časom, slišim, pretila vsej trbovski dolini. In to od lastne oblasti. Kaj se je skoraj zgodilo nesrečni prvi trbovski gospodični Gabrič?! In posledično vsem nam, seveda. Iz rok bi skoraj izpustili več sto tisočakov, ki jih je na drugem povabilu regijam ponudila država. Na srečo sta gospodično na spodrsljaj njene ekipe prijazno opozorila županska kolega Matjaž in Miran. Razumljena sta bila sicer šele v drugem poskusu, slišim, a vseeno: hvala jima. Ko smo že pri financah: bivši prvi trboveljski financar Kristjan Dolinšek je dobil moškega naslednika. V službi, da ne bo pomote. To je Miran Skobe. Naj mu bo lahka službica.

O Zagorju in nevarnostih, ki prežijo na človeka v Švaganovi dolini, pa sploh ne gre izgubljati besed. Prejšnji teden se je zagorski državljan Branko Praznik javno spraševal, kakšna država je to, da dopusti, da človeka ubijejo na domačem pragu. Po nekaj urah v pridržanju zaradi hudih groženj je »ta država« izpustila moškega, ki mu je potem umoril ženo! Nakar je moški na taisto »državo« počakal v lokalu v mestnem parku ...

Ko smo pri (ne)varnih lokalih. V najbolj varnem mestu Trbovlje, v srčiki kulture, v Delavskem domu, ga je odprla Barbka Zakrajšek. Pogumna ženska, če upoštevamo, da lokal stoji na večkratnem »pogorišču«. In še bolj pogumna, ker najavlja vrnitev v stare čase: vinilk, gramofonov, pravih kavarniških zvarkov in ah, prepogosto spregledanega bluesa. Kako že pravijo? Kdo je pogumen? Tisti, ki vztraja tam, kjer drugim ni uspelo ... Samo po ramenih naj je nikar ne začnejo trepljati ...