Združeni sanatorji bank

Kako se, pravzaprav, fizično prenašajo nanjo slabe terjatve iz bank. Namreč povsod poudarjajo, da je zdaj na vrsti še zadnji, fizični prenos, potem ko sta pravni in pogodbeni že opravljena. Torej zdaj bodo za virtualci na vrsti fizikalci.

Pač si tako poenostavljeno predstavljam polne vreče teh terjatve, ki jih na ramenih prenašajo mali razlaščeni delničarji teh istih bank in seveda vsi drugi nezaposleni, da ne bodo sedeli križem rok v tem zatohlem, gripoznem novoletnem pričakovanju in ponovoletni resničnosti. In jih, te terjatve, natovarjajo na tovornjake, vlačilce, traktorje; na toisto, kar je pač pri roki. (Nekdo v ozadju je, v šali seveda, omenil falcona; ha ha ha). In tako bo naenkrat vse polno šleparjev polnih teh slabih terjatev, na cestah bodo še večje kolone, ker jim bo treba dati prednost. Pravzaprav bodo morda po Sloveniji po vzoru Ljubljane naredili prednostne pasove samo za kamione, ki prevažajo slabe terjatve, da bodo te čimprej prišle na cilj − v slabo banko.

In potem?

Načrti za − in potem – so. Z njimi se bo trgovalo, se jih poskušalo čim bolje prodati. A to je še vse odmaknjeno, ob letu osorej pa bo morda že jasno. Vsekakor pa si velja zapomniti veliko razliko med silno zbito vrednostjo slabih terjatev in visoko ceno luknje, ki jo te terjatve puščajo v bankah. Luknje v bankah bomo plačevali davkoplačevalci. Terjatve, torej podjetja, dele podjetij, njihove nepremičnine, stanovanja, stolpnice, poslovne stavbe, nove in zarjavele stroje in kar je še tega premoženja, pa bodo kupovali tisti, ki imajo denar. Ne le gostilniških, ampak tudi resnih strokovnih ugibanj, zakaj so te terjatve tako »pritlehno« nizko censko  pozicionirane, je veliko in vse se nekako srečajo pri ugotovitivi, da zato, da bodo domači in tuji mogotci lahko to čim enostavneje kupili.

Čeprav že imamo slabo banko, kamione, ki so že pripravljeni na prevoze slabih terjatev, pa se v ozadju še vedno odvija tudi bitka za razlaščene delničarje izgubarskih bank in podrejene obvezničarje, torej tiste, ki so bili lastniki podrejenih obveznic v teh istih bankah, pa so bili s spremembo zakona o bankah tako kot dosedanji delničarji, enostavno razlaščeni. Človek dobi vtis, kakor da je leto 1945 ali pa 1950; čas nacionalizacij, agrarnih zaplemb in drugih konfiskacij. Ali pa da gre za koncentrirano dozo zlorab, ki so jih mali certifikatski delničarji »dali skoz« v zadnjih dvajsetih letih. Tukaj ne gre za velike veleposestnike in tovarnarje in vse druge, ki niso naši, kakor je bilo to pred šestdesetimi in več leti. Skozi dokapitalizacijo se to nekako fino zakrije; tak je vtis. Oblast razlaga, da drugega izhoda zdaj ni bilo. Da so tako rekli v Bruslju.

Ugovarjali sta obe združenji mali delničarjev MDS in VZMD, ki sta že poslali krivične odločitve na ustavno sodišče, ki pa izvajanja zakona ni zaustavilo. Tik pred prazniki je na ustavno sodišče vložila zahtevo za oceno ustavnosti tega razlastitvenega noveliranega dela zakona o bančništvu celo varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer.
Ta poteza varuhinje človekovih pravic se zdi tudi povsem logična in na mestu, saj predstavlja enega redkih strokovnih dvomov in uporov logiki, da je oblastniški dekret, pa naj si bo ta iz Ljubljane ali oni iz Bruslja ali Washingtona ali od kod že, po katerem so razlastili vse male delničarje bank in imetnike podrejenih obveznic, edina možna rešitev.

Krivci za luknje pa se, ko gledajo poročila o teh razlastitvah, pritajeno smehljajo. Kaj več je tvegano reči, ker se jih lahko užali. Še protikorupcijsko vodstvo je odstopilo, saj je očitno tako užaljenih veliko. Kaj nam potem malim in izigranim – že spet – preostane? Lahko se združimo, vsaj tako, na videz, virtualno. In jim povemo, da vemo, da nas vodijo za nos. Razlika je le ta, da jim zdaj to dovoli Bruselj. Kakšno zadoščenje.