Združeni v revščini

Mladi diplomantki je uspelo in dobila je pripravništvo profesorice na gimnaziji. Super. Ena manj od tistih nekaj tisoč mladih, ki tavajo po končani šoli in ne vejo, kam sodijo: med tiste, ki jih bomo potrapljali po rami, rekoč, uspelo vam je se izšolati ali jih bomo sočutno objeli, ker v naslednjih letih, razen čez mejo, najverjetneje ne bodo videli svoje zaposlitvene in s tem življenske priložnosti. Danes je ministrica za delo Anja Kopač Mrak ob odprtju Študentske arene dejala, da je naloga mladih, da se aktivirajo, njena naloga, torej naloga države pa, da jih informira.

Kaj vse ima ministrstvo na svojo stojnici na tej areni še ne vem, skoraj pa sem prepričana, da nič o težavah, ki nastopijo, potem ko naša mlada diplomantka vendarle uspe priti skozi ustrezne razpise in se zavihti na desetmesečno pripravništvo bodoče profesorice. A s tem njeni začetni in tudi osnovni eksistenčni problemi še zdaleč niso urejeni. Za desetmesečno, resda začetniško, a vendarle profesorsko delo bo dobila, tako si nadebudnica predstavlja, kakšnih 100 ali 130 evrov; uradno za malico in potne stroške. Drugo – »piši kuči«, prosi starše, znajdi se z dodtanim delom za kakšnim šankom itd.

Kajti to pripravništvo, ki je urejeno celo z razpisi in ga vsak ne dobi, nudi zgolj možnost, da ga dobiš, če ga dobiš. V tem celem šolskem letu mlada pripravnica ne bo dobila niti ene ure delovne dobe, torej nobene pokojninske dobe niti osnovenga zdravstvenega zavarovanja. Če bi prišla naokoli inšpekcija iz kakšne malce bolj urejene države, bi rekla, pa saj to je prekršek, saj tako ne gre. A pri nas je vse mogoče, tudi to, da si potem takšna pripravnica izposodi denar, da si lahko plačuje svoje osnovno zdravstveno zavarovanje (in seveda dodatno), saj očitno tudi ne more biti na zavodu med nezaposlenimi, če pa je vendarle visokošolska profesorska pripravnica, z vsemi zahtevami takšnega dela.

Predstavljam si, da bodo stojnice, kakršno je ministrica Anja Kopač Mrak danes odprla na Študentski areni, postale stalnice ministrskega ustroja, na katerih bodo odgovore dobili tudi tisti mladi, ki pohitijo, diplomirajo, se uspejo vriniti med pripravnike. In potem? Potem bi potrebovali informacijo iz prve roke, torej direktno iz ministrične pisarne. Saj je rekla, da je vloga države, da informira. Pa naj pojasni, ali je logično, da nekdo, ki dela po vseh pravilih, ni upravičen ne za zavarovanje, kaj šele za delovno dobo, če že pozabimo na minimalno plačo, ki je ne bo videl.

Toda prav te dni sem zalistala v zanimivo knjigo večih avtorjev, na čelu z Vesno Leskovšek in drugi: Revščina zaposlenih. Čeprav ni videti, da bi bili že povsem zrel primerek družbe, kjer tudi zaposleni že sodijo v kategorijo revnih, se temu neslavnemu mejniku, kar je videti že od daleč, hitro približujemo. Kakor je navedeno v omenjeni knjigi, je tako v EU kakor v Sloveniji v povprečju delež revnih med zaposlenimi najvišji med najmanj izobraženimi osebami. To verjetno še vedno drži, a že v tej knjigi (izšla je 2013) se nakazuje trend, ki bi moral državo precej zaskrbeti, saj se namreč revščina med zaposlenimi hitro širi tudi med tiste s srednjo izobrazbo. In potem je samo še korak do tistih, ki bodo s fakultetno izobrazbo živeli od danes na jutri. Še leta 2007 je bil namreč delež revnih zaposlenih med vsemi zaposlenimi v Sloveniji blizu 5-odstoten (4,6- odstoten, če navedem natančen podatek), kar je Slovenijo uvrščalo med države z najnižjim deležem revnih med vsemi zapsolenimi med 23 evropskimi državami. Bolje se je takrat odrezala samo Češka (3,3), Danska in Belgija (4,2) in Nizozemska (4,5).

Včasih so bili prepoznavni znak za socialno šibke, četudi zaposlene, manj izobraženi, tisti z minimalno plačo, zdaj je videti, da si lahko podajo roko skupaj z najboj izobraženimi, ki še, četudi kot pripravniki, še minimalne plače ne dobijo. Mogoče pa je potrebno prav to: da se eni in drugi združijo in pokažejo, da je v sistemu in na tistih informativnih stojnicah nekaj narobe, ali pa da manjka cel kup odgovorov in informacij, ki jih sicer ponujajo.