Zelo osebno: Mrtvi Ferkovi

»Mihael Ferkov, njegovo ime je na spominski plošči na Hrvatskem trgu v Ljubljani, si vedela?«

Nisem vedela, mi je nerodno.

»Črka e v priimku, jim je izpadla,« še pove.

Padel je v prvi svetovni vojni. Na soški fronti. Njegov prasorodnik Miha Ferkov je na istem mestu sto let kasneje snemal film o soški fronti Gozdovi so še vedno zeleni.

»Zavedal sem se, da sem tam, kjer je umrl moj prednik z istim imenom.«

»Zmrazilo me je.«

Vem za drugi spomenik v Ljubljani, čez reko od Fužinskega gradu, kjer je ime Alojza Ferkova padlega v partizanih.

Kaj menijo tisti Ferkovi, ki so preživeli? Vojna ni za ljudi.

Med drugo svetovno vojno so tam, kjer živim, prenočevali tudi nemški vojaki. Pri materi, ki je imela sina v partizanih.

Kaj si je mislila o njih? »Reveži, brota nimajo.« Kruha niso imeli, kakor tudi ona ne, kakor ne njen sin nekje v gozdovih. Nikoli slabe besede. Sinovi mater poslani v svinčeni dež izstrelkov. Ne, one tega niso izbrale.

Razstreljena telesa. Razcefrane duše. Za vekomaj veke.

V filmu Gozdovi so še vedno zeleni med bombardiranjem pade na tla kipec Marije. Družinska dediščina, ki jo hrani družina Ferkov. Kipec se je ohranil. Tudi v filmski zgodbi ostane cel, bel in nem.

Kot zeleni gozdovi, kot matere, kot oči otrok lahko sprašuje le: zakaj?

Trenutno je mnenje britanske javnosti o božičnem oglasu tamkajšnje veletrgovine deljeno. Prikazuje namreč zgodovinsko srečanje britanske in nemške vojske med prvo svetovno vojno. Ko oboji za Božič pojejo iz jarkov pesem Sveta noč.

Potem prilezejo iz jarkov na površje, si podajo roke in igrajo nogomet. Vmes uspe britanski vojak nemškemu podariti čokolado, ki jo je dobil od domačih po pošti. Nato se odpravijo nazaj v jarke - smrt bo kosila dalje.

Ganljivo, meni večina. Sramotno, pravi druga polovica. Prvi menijo, da oglas prikazuje lepo srečanje med vojaki. Drugi so zgroženi, da je klavnico Evrope mogoče spremeniti v oglas, ki promovira trgovino. Vsak ima po svoje prav. Vendar kakšno lekcijo še potrebuje človek, da se bo zavedal, da ubijanje na povelje vodi v pogubo?

Znani slovenski glasbenik, ki se je umaknil na hrvaški otok, mi je letos poleti zaupal svojo izkušnjo, ko se je začela vojna po razpadu Jugoslavije.

Kot tujcu so mu potrkali na vrata: »Na čigavi strani si?«

»Sem branitelj doma,« jim je povedal.

Nad njegovimi vrati je podoba Marije. » Zato, ker so domačni verni,« pravi.

»Branil bom dom, otroka, ženo in sebe.«

Ni pa želel streljati ljudi samo zato, ker so v »napačni« uniformi. Branil pa bo šibkejše, če bodo brez razloga napadeni.

Tisti, ki so prišli trkat na njegova vrata, so odšli. V druge hiše. Po druge sinove.