Ženske

Kdaj je pljuvanje, brozganje, blatenje, ideološko repenčenje bolj nadležno in usodno – če se zgodi za navadnim bifejskim šankom ali za virtualnim, družabnoomrežnim?

Objavljeno
29. junij 2019 06.01
Posodobljeno
29. junij 2019 06.01
Tako sem brez upa zmage pomislil, ko sem se za skodelico vodenega ekspresa te dni ustavil v tukajšnjem klasičnem 'kafiču' in slišal skorajda #jaztudijevsko intonirano tožbo z vsem hudim sprijaznjenega realista, ki je v vehementno zaokroženem komentarju aktualnega dogajanja vedel pripomniti, da so tiste, ki so zmeraj in povsod ogrožene – ženske.

Za podkrepitev svoje teze je navrgel – se opravičujem, neprimerna izbira in paralela sta bili njegovi – napadeno mariborsko sodnico, torej žrtev moškega storilca, in medvedko z mladiči, s katero se je namenila obračunati večinsko moška zelena bratovščina, mestni škrici pa jo preganjajo in s tem, kot si mislijo, rešujejo s hrupom.

Proti takim navidez brezprizivnim izjavam strpen ali vsaj zmerno nekonflikten človek zlepa ne najde učinkovitega protistrupa, le kdo bi se dajal s takimi znalci, komu bi se ljubilo iskati protiargumente njihovim nebuloznim trditvam. Tudi nič manj nasilno in moteče spletno smetenje z mnenji se zdi v tej optiki zgolj bebavo pobalinstvo, za katero je edino zdravilo spregled, pokop z molkom, drugačne pozornosti kot ignoriranje si take rabote preprosto ne zaslužijo.

Na to sem pomislil, ker sem v mislih še z veseljem ujčkal toplino nedeljskega večera na ljubljanskem Rožniku, kjer je Delo podelilo 29. kresnika. Z vsem dolžnim spoštovanjem do preizkušanih treh pisateljev med finalisti – kaj ni lepše novice od te, da je nagrado prejela dama, Bronja Žakelj, šele tretja pisateljica po vrsti v skoraj treh desetletjih?

Kdor je manjkal, mu je lahko žal, bil je eleganten dogodek, ki je po zaporedju že utečenih dejanj – kratkih pogovorih s finalisti in enourni klavzuri žirije – pripeljal do rešitve, do izida, do razpleta, do odločitve, ki morda komu ni ugajala, a jo je pač treba sprejeti. In dobro knjigo kupiti in prebrati. Spletne marnje me v tem primeru niso zanimale, nisem posebej brskal za njimi, v dneh po seansi niti nisem zasledil nobene provokacije, nobenih negativnih mnenj, ampak sama pozitivna.


Vem za žensko, ki vsemu navkljub ostaja ogrožena. To je knjiga. Ogrožajo jo moški. 
 


Nič drugače, nič manj ponosno in z odobravanjem ni bila, kot sem lahko opazil, sprejeta novica, da je bila ta teden v Singapurju najboljša slovenska kuharica, Ana Roš, na lestvici najimenitnejših restavracij na svetu s Hišo Franko v primerjavi z lansko uvrstitvijo povzdignjena za krepkih deset mest, na 38. mesto na svetu. Premislek o tem uspehu mi je iz spomina priklical njeno mnenje, ki ga je javnosti servirala pred nekaj leti, ko je bila za leto dni razglašena za najboljšo kuharico na svetu: posebna kategorija za mojstrice kreativnega kuhanja se ji je zdela pravzaprav odveč, češ da jo bolj zanima, kaj je na krožniku, ki ga prinesejo iz kuhinje, uprizorjeno, kakšno zgodbo pripoveduje jed, ne pa, kdo jo je pripravil, njegov spol. Če je tako razmišljala – in zdi se, da je – tudi žirija ene najpomembnejših slovenskih literarnih nagrad, toliko večje veselje in občutek potešenosti, da v tem primeru žensko bistvo ni bilo ogroženo.

Vem pa še za žensko, ki vsemu navkljub ostaja ogrožena, z menoj se utegnejo strinjati tako pripadnice bralskega plemena kot tukajšnji založniki in knjigotržci. To je knjiga. Ogrožajo jo moški. Moški, ki – kot kažejo rezultati vseh anket in raziskav o bralni kulturi in nakupovanju knjig v Sloveniji – berejo, kupujejo ali si izposojajo manj knjig od žensk. Ženske so tiste, ki, citiram, statistično prevladujejo v skupinah ljudi, ki kupujejo med tremi in petimi in med šestimi in več knjigami. V desetletju in pol se je že tako višji odstotek žensk, ki berejo, še povečal, število moških bralcev pa se je zmanjšalo. Izobražena ženska je tudi tista, ki je tipični predstavnik, torej predstavnica največjega in najstarejšega tukajšnjega knjižnega kluba, kot glavni razlog za včlanitev v klub najpogosteje navaja ljubezen do branja knjig.

Branje, pravi ena od raziskav iz zadnjih let, branje knjig in ne le časnikov in časopisov, podaljšuje bralkino ali bralčevo življenje, omogoča ji ali mu, da prebere še več knjig. K branju dobrih knjig vabi tudi nagrada kresnik. Letošnji razplet na Rožniku je bil najlepši mogoči razplet.