Tiskane izdaje
Včasih so vse raznesle vaške, kavarniške ali opravljive govorice, danes imamo družabna omrežja twitter in facebook. Če ne gre za insajderske informacije o prodaji podjetij in o donosnih službah, ponavadi državljani in državljanke izvemo marsikaj.
Kaj je spodbudilo najvidnejše avtorice na področju enakosti spola, sociologije in ženskih študij, da so se odločile za dopis? Festival organizacije Femme Feminite, ki marca organizira srečanje z več delavnicami. Po pregledu programa gre za kičasto verzijo potrošniškega koncepta žensk, vendar brez izrazito sporne vsebine. Program festivala Femme Feminite deluje kot patriarhalna kapitalistična verzija ženskosti, podobno kot televizijske reklame, saj obiskovalke spodbuja, naj »živijo kot milijonarke«, in jih hkrati miri, naj ne bodo preveč samokritične. Pri tem jim ponuja tisoč in eno možnost za popravke.
Razumevanje ženske in ženskosti je zahtevna tema tudi za tiste, ki se z njim profesionalno akademsko ukvarjajo. Največkrat celotno znanstveno kariero. Povprečna ženska iz svojih izkušenj, prepričanj in socialnega okolja izbere tisto, kar ji najbolj ustreza. Pri tem je največkrat omejena zaradi številnih dejavnikov. Patriarhat in neenakost, ki ju še poglablja kapitalizem, pa sta dve najbolj prisotni družbeni strukturi, ki ženskam dobesedno giljotinirata možnost izbire načina, kako živeti kot ženska.
Program festivala je znanstvenice zmotil, ker se jim zdi v današnjih časih »grotesken« in ker ne spodbuja ohranjanja težko pridobljenih pravic žensk v slovenski družbi. Presenetljivo, program festivala ne predstavlja niti približno takšne degradacije za ženske, kot je, na primer, premiera filma 50 odtenkov sive, ki promovira sadistično izživljanje nad ženskami, v državni Operi. O spornosti te poteze je pisala že Delova novinarka Jela Krečič.
Oglaševanje za film ostaja, omenjeni festival pa bo očitno imel težave, kot je zapisala organizatorka: »Ukinili so nam tiskane oglase, odstranili so nas iz spletne strani in še in še in še. Ali smo res tako prestrašena družba ali kako naj temu rečem?«
Skrb za kakovostne vsebine kulturnih ustanov je upravičena, vendar se realno začne drugje. Pri financiranju vsebin in izobraževanju, ter vključevanju različnosti.
Ženske imajo namreč do izbire vsebine svoje ženskosti vso pravico. Program festivala Femme Feminite ne posega na področje temeljih pravic: svobodne izbire rojstva otrok, izbire partnerja in poklica. Na srečo tudi ni opaziti bičev in železnih verig, kar tako iz užitka.
Prav neverjeten je razkol med promocijo in realnostjo. Žena glavnega igralca v filmu 50 odtenkov sive, si sadomazohističnega izdelka še ni ogledala. Jamie Dornan je povedal, da izbiro žene razume. Njegova soigralka Dakota Johnson je enakega mnenja, ne želi, da jo družina in prijatelji spremljajo v scenah podrejanja in pretepanja. Kar je dovolj dobro za milijone potrošnikov, ni dobro za moje najbližje. Zveni znano.
Grozljivo je, da v Sloveniji nismo sposobni zaščititi sebe in mlajših generacij pred pornografijo. Otrok, ki je psihofizično povsem nepripravljen na soočenje z zares groteskno degradacijo žensk, ko želi v trgovini kupiti čokolado in jo vzeti s police zraven časopisov, žal nima izbire. Čeprav naj bi mu ta zaščita pripadala.
Sobivanje v drugačnosti odraslih je namreč povsem drugačno, čeprav posega v najbolj čustveno in etično globoka vprašanja, kakor je pravica do prekinitve nosečnosti. V naši državi lahko verniki ta trenutek pred porodnišnico 40 dni molijo za nerojene otroke, čeprav vemo, da je to nesubtilni moralni pritisk na ženske v stiski. Vendar v pluralni družbi je dovoljeno izražanje stališč, čeprav pod okriljem molitve. Če gre resnično za molitev, torej za nepreklicno dobre želje ženskam, brez obsojanja, je prepuščeno vesti posameznika, ki se tega udeležuje.
Grožnja s peklom in protokanibalizem
Irena Vadnjal je na spletni strani N.Si objavila pisanje usmerjeno proti nekaterim izbiram žensk in moških, ki je definitivno radikalno, čeprav ima pravico do osebnega mnenja na podlagi svojih prepričanj. Pogosto navaja svetopisemske citate, ne najbolj v duhu evangelijske ljubezni, temveč bolj grožnje z večnim ognjem. Našteva namreč, kdo vse ne bo deležen Božjega kraljestva. Med njimi tudi obrekljivci in roparji. Objektivno gledano zapis hkrati sporoča, da več kot polovica pripadnikov slovenske Cerkve ne bo deležna kraljestva Božjega niti kot panoramskega preleta na poti v purgatorij.
Ista avtorica se v drugem članku zavzema za miroljubno reševanje družbenih trenj, kot je bil incident v Osnovni šoli Deskle, in za pravice drugačnih oziroma tistih, ki jih doživljamo kot tujce. S pomočjo Kristusovih naukov v zapisu poziva, naj ljubimo tujce. »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« Kot kažejo civilizacijske izkušnje, zapisana ideja drži. Marsikaj nam je tuje in celo odbijajoče, vendar je spoštovanje do drugačnih izbir prvi korak do znosnega sobivanja.
Mimogrede, nihče se ni javno opredelil do oglaševalske kampanje »Spočeto z ljubeznijo«, kjer prodajalci pestujejo kruh kot otroka in ga zavijajo v bele dekice. Mi pa naj ga pojemo, kakopak. Protokanibalizem? Seveda ne. Ideja pa ni najbolj posrečena, tako kot program festivala Femme Feminite, grožnje z večnim ognjem, moralni pritiski na ženske v stiski ali premiera sadomazohističnega izživljanja v ljubljanski Operi. Stereotipno in podcenjujoče obravnavanje žensk nas že dolgo duši in prav nič ne kaže, da se bodo okoliščine spremenile.
