Zgled, ki vleče

Komaj smo dojeli visoke plače direktorjev naše slabe banke, že je priletela odločitev vlade, ki obljublja bodočim nadzornikom državnega superholdinga SDH visoke nagrade: od deset do kar 40 odstotkov letnega plačila, odvisno od doseženih rezultatov. Takšno ureditev smo že imeli in se ji, ker ni bila najbolj spodobna, tudi odpovedali. Poenostavljeno: ker so uprave za vsako ceno zasledovale dobičkonosnost svojih podjetij, jih seveda nadzorniki pri tem niso ovirali. Nasprotno – višji dobiček je imelo podjetje, več je kapnilo tudi v nagrade nadzornikov. Kam je pripeljala tovrstna zlizanost korporativnega upravljanja pri nas in seveda tudi v svetu, vemo. V krizo ali pa jo je dodatno podkurila. Tudi zato se je ureditev nagrajevanja nadzornikov pri nas spremenil: v fiksna plačila in sejnine. Da ne bi bilo preveč skomin in potreb po dobičkih, ki so skromni in jih pogosto ni niti za navaden obstoj in razvoj podjetja, kaj šele za kaj več.

A skomine so očitno močnejše. Združenje nadzornikov Slovenije se je na takšno odločitev vlade takoj odzvalo: sklep vlade, ki določa odvisnost plačila nadzornikov NS SDH je strokovno neustrezen. A skupščina SDH, torej vlada, ni popustila in je takšne »od rezultatov odvisne nagrade« potrdila.

Ob tem lahko spomnim na knjigo profesorja Michaela Dorffa - Indispensable and Other Myths: Whay teh CEO Pay Experiment Failed and How to Fix It (2014). Dorff navaja, kam je pripeljalo nagrajevanje direktorjev, odvisno od rezulatatov podjetij – do Enrona, Lehman Brothersa itd. Pravzaprav ugotavlja, da je od rezultatov odvisno in podpihnjeno nagrajevanje »ceotov« razmeroma nova invencija ameriških upravnih odborov, saj so bili ameriški direktorji še do poznih šestedesetih plačani kot drugi profesionalci. Virus visokih menedžerskih nagrad, povezan od njihovih rastočih dobičkov, se je hitro razširil, potem ko ga je uvedlo nekaj podjetij, prepričanih da takšno nagrajevanje vodi k trdemu delu najvišjih menedžerjev. Očitno pa se je to delo kazalo v mnogih primerih predvsem v nepredstavljivo visokih menedžerskih plačah ceotov podjetij, ki so se mnoga od njih sesula v kriznih letih.

Državni sekretar Metod Dragonja je že za december napovedoval strategijo privatizacije, ki naj bi bila, kakor rada poudarja koalacija Mira Cerarja – premišljena. Seveda k temu ni kaj dodati, dokler se ne bo izkazalo, za katerim vogalom se bo ta premišljenost izgubila. Če naj bi bila privatizacija slavnega seznama petnajstih, ki je nastal še v času vlade Bratuškove, takorekoč zakoličena, se tudi novi nabori ne zdijo nič bolj premišljeni, čeprav ni vseeno ali želimo prodati »državne«deleže v problematičnem Pekotu ali pa v naših podjetniških zvezdah, kakor so Gorenje, Krka, Petrol in podobni. Kaj je v Nedelovem intervjuju dejala prof. dr. Aleksandra Kornhauser Frazer, naša mednarodno najbolj priznana znanstvenica: boji se, da je sedanja razprodaja podjetij bolj namenjena fičnikom, ki jih bomo hitro porabili za obresti dolgov, sicer pa »nam bodo prinesli bolj malo nam naklonjene tuje gospodarske pameti, ter skrbnega vključevanja naše, da bi skupaj delovali za naše cilje.«

Gotovo »naše cilje« bistveno bolj vključujejo podjetja, kot, denimo, naš Domel, Datalab, Zarja, BTC in še kakšno, ki so v lasti ali solasti zaposlenih, pa so zapovrh še mednarodno uspešna. A je videti, da socialno podjetništvo in lastništvo zaposlenih, sicer tudi eden od strateških projektov aktualne vlade, skorajda ne more tekmovati z razvpito privatizacijsko strategijo, po kateri bomo pač deleže države – premišljeno ali ne – prodajali.
Premislek seveda ne škodi, a je samo takšen, deklarativen, premalo. Kajti potem se nam zgodijo predlagane nagrade za nadzornike državnega holdinga, ki so seveda lahko iskreno premišljene, a tudi zgled, ki vleče. In zgodijo se nam, kljub napovedanim premislekom, prodaje podjetij, ki dobro poslujejo, tistih, ki bi resnično potrebovale finančne infuzije in mednarodni menedžment pa rešujemo z nepremišljenimi domačimi subvencijami dokler nikogar več ne zanimajo.