Zgodba o EPK: Živadinov in žalujoči ostali

Nima največje moči v rokah – no, v riti – tisti, ki sedi na najbolj polnem žaklju, temveč tisti, ki sedi na najbolj praznem.

Objavljeno
15. april 2011 12.29
Posodobljeno
16. april 2011 07.00
Marko Crnkovič, Delo.si
Marko Crnkovič, Delo.si
Umetnik à la Dragan Živadinov po mnenju povprečnega Slovenca nima in ne more imeti pristnega stika z realnostjo — in si ga domnevno niti ne želi. Pa kaj potem, vas vprašam? Zato pa ima vendar stik z vesoljem. Ali to nič ne velja, če ima stik z vesoljem?

Še več! Kaj je v tem slabega, če človek nima – mislim, če ga res nima: ker kdo ste sploh vi, da si o tem upate presojati?! – stika z realnostjo? Saj Živadinov vendar ni predsednik vlade, minister, državni sekretar, župan, direktor, menedžer, borzni posrednik, nepremičninski agent! Niti novinar ali urednik in električar ni, da bi rabil ne vem kakšen pristen stik z realnostjo! Med zgoraj naštetimi je nič koliko ljudi, ki stika z realnostjo ne samo nimajo, temveč to celo iz dneva v dan v enaki meri prikrivajo kot dokazujejo.

Neznosno je seveda, da je programski direktor Mitja Čander tisti, ki ima stik z realnostjo. Sodeč po njegovi izjavi po incidentu z Živadinovim, ki je prišel terjat sredstva EPK za svojo produkcijo, ni o tem nikakršnega dvoma: “Imam se za dobrega pogajalca, saj sem se uspel [khm, sic!] uskladiti s številnimi avtorji, ki sodelujejo pri EPK, in zmanjšati njihove zahteve na razumno raven. To pa je preseglo vse meje. Ne pustim se izsiljevati nikomur, še najmanj na takšen način.”

Z drugimi besedami bi to pomenilo, da je za Čandra “razumna raven” – finančna, seveda – to, kar lahko plača iz svojega nedvomno, absolutno, totalno razumnega budžeta. In še: umetniki so nerazumni, zato se je moral pojaviti razumni Čander, da bo namesto Kanglerja krotil finančne apetite tistih brez stika z realnostjo. In ta je seveda taka, da si ne moremo obetati širokopoteznih projektov, ker je Slovenija pač majhna in zapufana, četudi gre za EPK in sredstva dobesedno razmetavajo za kulturno infrastrukturo.

(Glede na to, da je glavna novica na strani EPK postavitev stojnice Kraljev ulice, so očitno še bolj na kantu, kot si mislimo.)

Res, le kako bi lahko EPK financiral človeka, ki trdi, da je denar “materija v gibanju”!?

Čandru tudi zamerim, da si je drznil naglas povedati, da prekinja sodelovanje z Živadinovim. S tem je kompenziral svojo percipirano nemoč pri razdeljevanju razumnega drobiža, češ, če že nimam te moči, da bi razdajal umetnikom za fantastičen program, se pa jim vsaj ne bom pustil jebat. Še dobro, da bi se Živadinovu po vsem tem zdelo zamalo sodelovati z EKP, saj bi ga Čander tako ali tako odslovil že iz užaljenosti.

Če hočete vzbuditi vtis, da imate stik z realnostjo, je dovolj samo lansirati podatek, da umetnik rabi 900.000 evrov davkoplačevalskega denarja za glasbeno-gledališki projekt, ki si ga je zamislil, in to idejo z gnusom zavrniti. To pri javnosti vedno vžge. Vžge, če tega denarja nikjer ni, in vžge, če je slučajno od nekod na razpolago. Še posebej irelevantna pa je zanesljivost podatka. Toda v vsakem primeru je dejansko sramotno, da si EPK ne more oz. noče privoščiti projekta, ki po finančni teži ne presega malo večje operne produkcije ali dveh ali predstave na evropskem nivoju, kakršnih pri nas pač nismo vajeni.

Pred leti, ko se je Tomaž Pandur po dolgem času nekako kislo zmagoslavno vrnil v Maribor in se spajdašil s Kanglerjem, je vrlega mariborskega župana razglasil za “vizionarja”. V trenutku mi je bilo jasno, da se to ne bo dobro končalo. Tako kot Kangler pač ni vizionar, ni po drugi strani niti Pandur človek, ki bi ljudi njegove baže nekaznovano razglašal za vizionarje.

Nikakor pa ni Kangler tepček, za kakršnega ga ljudje imajo. Njegov problem je samo v tem, da poskuša iz projekta čim več iztržiti za Maribor. To sámo po sebi ni narobe, le da se bo uštel (če se že ni) pri razmerjih med infrastrukturo in vsebinami. Glede na to, da sredstva niso neomejena, bo večina denarja šla za gradnje objektov, zmanjkalo pa ga bo (če ga že ni) za projekte in umetnike.

Načeloma se mi zdi super, da je Maribor kandidiral za EPK in projekt tudi dobil. Toda pregovorne mariborske resignacije ne bodo ozdravili kulturni objekti, ki bodo po koncu EPK samevali. Ozdravilo bi jo lahko kvečjemu tisto, kar bi se v njih dogajalo. Toda Kangler si hoče postaviti trajnejše spomenike od predstav, razstav, koncertov – in kulturna Slovenija mu pri tem asistira.

Pandurjev misteriozni, četudi ne presenetljivi odstop je seveda tipično slovenski konflikt med razumno družbo, ki se prilagaja in prilega kontekstu razumnega, beri: dogovornega, negativno selektivnega prerazporejanja pameti, ustvarjalnosti, denarja, uspeha, časti, moči, vpliva in resnice.

Slovenija je raj na zemlji za povprečneže, ki diktirajo socialni dialog – pa ne v tem sindikalnem smislu – in ki direktno ali indirektno skrbijo za izločanje neprilagojenih, vzvišenih ali kaj šele ošabnih, domišljavih, morda celo nesramnih, agresivnih ali samo odljudnih in nepotrpežljivih. Vse te lastnosti so kronski argumenti za izločanje ekscesnih ljudi, kakršna sta Živadinov in Pandur – pa še zdaleč nista edina, le da sta v konkretnem primeru in te dni pač najbolj izpostavljena.

Značilna je že pozornost sama, ki so jo mediji posvetili Živadinovovem incidentu s Čandrom. Ko me je pred več kot dvajsetimi leti taisti vročekrvnež v Cankarjevem domu pred svojo predstavo polil z vedrom razredčenega kečapa – kar naj bi bila umetniška akcija maščevanja zaradi mojih ciničnih zapisov v zvezi z nekim njegovim projektom –, je nekaj dni pozneje izšel v Delu miroljuben komentar, češ, zakaj se je vendar umetnik spravil nad kritika. To je bilo vse.

Saj ne, da bi mislil, da bi moral izbruhniti škandal v vseh medijih. Tisto je bila normalnejša reakcija. Rad bi samo opozoril, kako zelo je danes vse drugače.

Za začetek se je takrat umetnik s tako rekoč umetniškimi sredstvi spravil nad kritika, kar je bil v bistvu čisti larpurlartizem. Ko se je režiser nekaj let pozneje zabarikadiral v pisarno kulturnega ministra Capudra, je že šlo za napol politično akcijo. Zdaj pa je šlo za golo realnost, za sindikalistični spopad z vsemogočnim kulturnim birokratom in njegovo nič krivo ritjo na izpraznjenem žaklju denarja.

Da so mediji podobnemu dogodku posvetili toliko več pozornosti kot pred več kot dvajsetimi leti, pa ni toliko dokaz njihove tabloidizacije, temveč bolj pomalomeščanjenja razumne družbe in njenega odštekanega, namišljenega, lažnega, nedokazljivega stika z realnostjo.