Zgodbe z vzhoda: Kaj je ukradla Kitajska?

Kitajska je že davno začela veliki eksperiment. Na telo komunizma je presadila glavo kapitalizma, ki je hotel nove mišice.
Objavljeno
20. november 2017 16.06
afp pokopališče
Zorana Baković
Zorana Baković

Kitajski kirurg Ren Xiaoping je prejšnji teden oznanil, da je njegova zdravniška skupina v severnem mestu Harbin uspešno izvedla transplantacijo človeške glave. Njegov italijanski kolega in partner v revolucionarnem projektu Sergio Canavero je operacijo zmagoslavno označil za uspešno.

V zapleteni kirurški proceduri, ki je trajala 18 ur, ker je bilo potrebno spojiti hrbtenico, živce in žile, pacient ni umrl. Namreč, bil je že mrtev. Transplantacijo so izvedli z enega trupla na drugega. Donator in prejemnik sta bila po vsej verjetnosti oba Kitajca. Doktor Ren je pojasnil, da je šlo za generalko za transplantacijo žive glave, ki je še ni prizadela bolezen, s strani osebe, paralizirane od vratu navzdol, na zdravo telo človeka, katerega možgani so mrtvi. Seveda so se nanj in na njegovo ekipo takoj vsule kritike globalnih razmer. 

Zahodni znanstveniki Canaveora obtožujejo »egocentrične psevdo-znanosti«, Rena pa »nemoralnega preobračanja smisla človeškega življenja«. Kitajec ob vsem tem skomigne z rameni ter opozori na to, da so bili pred več kot šestimi desetletji na podoben način napadeni tudi zdravniki, ki so prvi presadili človeško ledvico. Italijanski kirurg pa kritikom odgovarja, da bosta Evropa in Amerika kmalu zaostali za Kitajsko, ker nimata velike vizije. »Kitajski predsednik Xi Jinping želi obnoviti kitajsko veličino,« je povedal. »Iz svoje države hoče narediti edinstveno svetovno super velesilo. Prepričan sem, da to tudi dela.«

Podporo, ki jo je politični vrh dal zapletenemu in etično občutljivemu projektu transplantacije glave, je po Canaverovem mnenju eden od dokazov za velike cilje, ki si jih je zastavilo Osrednje cesarstvo. Kitajska koraka z dolgimi koraki. Prihodnost vidi kot možno sliko, ki jo je treba šele naslikati v barvah in katere barve je potrebno šele zmešati. Ali bo k njim dodala še kakšno kapljico človeške usode? Nedvomno bo. Ali bo to prihodnost, ki si jo želi Zahodni svet? Verjetno ne.

Evropski in ameriški znanstveniki in filozofi so ob najavi kitajsko-italijanske dvojice o tem, da se bosta v bližnji prihodnosti lotila transplantacije glave živega pacienta, zastavili številna vprašanja. Kot prvo, kaj je smrt? Kitajska še zdaj nima standarda, po katerem bi osebo razglasili za mrtvo takrat, ko ji prenehajo delovati možgani. Črto med življenjem in smrtjo še naprej riše bitje srca.

Potem pa, kdo sem jaz? Ali je človek posameznik, ki je opredeljen s posebnostjo njegove zavesti, glede katere nima nihče pravice, da jo etično ogrozi, ali pa je član skupnosti, v kateri je definiran z odnosi ter funkcijami v družini in kolektivu? Konec koncev pa, za koga delajo te kontroverzne poskuse in operacije, ki bodo stale najmanj sto milijonov dolarjev. Gre tu za znanstveno korist ali za slavo velike nacije? Za bogate posameznike ali morda, kot trdi doktor Ren, za dobrobit človeštva?

Vsa ta vprašanja je mogoče zastaviti tudi zunaj operacijske dvorane. Kitajska je že davno nazaj začela svoj veliki eksperiment. Na telo komunizma, katerega možgani so bili mrtvi, so presadili glavo kapitalizma, ki je hotel nove mišice. Ta operacija je uspela. Iz nje pa izhaja operacija, na katero se pripravljajo zdravniki v Harbinu. Kitajska nam je ukradla pogum, razbila etiko in predefinirala človečnost. Gleda v daljno prihodnost, ki se je začela pred tremi desetletji z ideološko transplantacijo. Vse ostalo je zgolj logično zaporedje v zgodbi.