Tiskane izdaje
Največje nevarnosti, ki grozijo človeštvu, so onesnaževanje, pohlep in človeška neumnost. Na to je opozoril fizik Stephen Hawking. In prav tega je v Aziji obilo. Onesnaževanja in neumnosti. Pa tudi pohlepa v vseh oblikah. Pa vendar se je, ko se je Indija v nedeljo pridružila klubu največjih svetovnih onesnaževalcev, ki so ratificirali pariški sporazum, zazdelo, da se bo nevarnost samouničevanja morda zmanjšala. Ker so za to potezo izbrali prav rojstni dan enega največjih modrecev moderne dobe, Mahatma Gandhija, je bilo videti, kot da si želi Indija sporočiti svetu, da se država, ki šteje 1,2 milijarde ljudi, vrača k načelom trajnega obstoja, utemeljenega na skromnosti. To se lepo sliši.
Ko je indijski premier Narendra Modi sprejemal čestitke od vseh drugih onesnaževalcev, ki so ratificirali rešilni dokument, in ko se je generalni sekretar ZN Ban Ki Mun v videosporočilu mučil z zahvalo »sabhi bharatija ko dhanjavad« (»hvala vsem Indijcem«), so indijske posebne enote prestopile nadzorno črto in v delu Kašmirja, ki je pod oblastjo Pakistana, izvedle »kirurške napade« na »teroriste«, ki jih indijska oblast krivi za septembrski napad na indijsko vojsko v kašmirskem mestu Uri, v katerem je bilo ubitih 19 indijskih vojakov.
Napetost med južnoazijskima sosedama se je znova tako zaostrila, da je eden od članov indijskega parlamenta od Modijeve stranke Baratija Džanata zahteval, naj napadejo taborišča teroristov z jedrskim orožjem, pakistanski obrambni minister pa je zagrozil, da bo Indijo »zravnal z zemljo«, kar je dodobra zasenčilo slavje, povezano z ratifikacijo pariškega sporazuma. Tudi če se bo zmanjšal izpust škodljivih plinov v ozračje, bi lahko človeška neumnost to kaj hitro nadomestila s še veliko bolj škodljivim jedrskim sevanjem, o katerem očitno nihče ne razmišlja, ko tako zlahka zahteva »dokončno uničenje« zla v sosedstvu.
Ko je Hawking kot eno največjih nevarnosti, ki grozijo človeštvu, izpostavil pohlep, je imel v mislih protigandhijevsko bahavost v porabi vsega, za proizvodnjo česar je neizbežno onesnaževanje okolja. Tudi jedrsko orožje je simbol svojevrstnih političnih, nacionalističnih in hegemonističnih ambicij, ki jih, kot se zdi, nihče ne more preprečiti in se, kot je videti, razraščajo s takšno hitrostjo, s kakršno odmira dialog. Pričakovati je, da bo nekje med drugim soočenjem predsedniških kandidatov Hillary Clinton in Donalda Trumpa, med katerima ni dialoga, temveč je vse skupaj omejeno na resničnostni šov neumnosti in političnega pohlepa, Severna Koreja testirala še eno jedrsko bombo in tako pahnila Azijo še globlje v jedrski predor, iz katerega je pariški sporazum videti kot globalna farsa.
Pravzaprav je treba le malce spremeniti vrstni red »najhujših nevarnosti, ki grozijo človeštvu«, in postaviti na prvo mesto človeško neumnost. Ta neumnost govori v različnih jezikih, zaradi česar jo je nekaj časa slišati kot poziv indijskega parlamentarca k jedrski vojni, nekaj časa kot obljubo filipinskega predsednika, da »bo kot Hitler« iztrebil tri milijone narkomanov, nekaj časa pa kot grožnjo severnokorejskega voditelja, da bo z jedrskimi konicami »spremenil imperialiste v morje krvi«.
Mar ti ljudje sploh razmišljajo o izgovorjenih besedah? Zdi se, da ne. Zgolj prepustijo se pohlepu po še večji neumnosti, pred katero sta Gandhijeva modrost in pariški sporazum brez moči. Edino tega se je treba resnično bati. Kajti proti temu nobena medicina nima zdravila.
