Zgodbe z vzhoda: Zakaj se vojna ne konča?

Medtem ko vzhodna Azija opazuje vsak premik v severnokorejskem raketnem oporišču, iz katerega bi vsak trenutek lahko poletel medcelinski projektil, ki je zmožen nositi jedrsko glavo do ameriške celine, je slišati čedalje resnejše razmišljanje o tem, ali se bo začela nova korejska vojna, kdaj in kako. Če upoštevamo, da se prejšnja, ki se je začela 25. junija 1950, formalno še ni končala, se je treba vprašati, zakaj so nekatere vojne večne. Ali pa se je morda bolje vprašati, ali se sploh katera vojna za vedno konča ali se vse samo pritajijo kakor uspavan vulkan in čakajo svežo iskro, zaradi katere se bodo spet razplamtele. Knjiga Josepha Cumminsa Zakaj se nekatere vojne nikoli ne končajo je morda najdragocenejša zato, ker je avtor v njej naštel 14 vojn, ki so se zgodile od 6. stoletja pred našim štetjem do danes in pokazale, da lahko vojaški spopadi pogosto hranijo sami sebe z logiko nerešljivosti v spopadu različnih resnic, vrednot in interesov.

Dovolj se je že posvetiti raziskavi švicarskega zgodovinarja Jean-Jacquesa Babla, ki opozarja, da se je v 5500 letih zgodovine človeštvo zapletlo v približno 15.000 vojn, in že lahko posumimo, da je imel Thomas Hobbes prav, ko je rekel, da je vojna naravnejše človeško stanje od miru. In vendar bi si morali, če vsaj malo verjamemo v napredek, predstavljati točko v civilizacijskem procesu, ko bi za vedno odložili orožje in se odločili končati nedokončane vojne.

Kaj nam preprečuje, da bi to storili? Zakaj še zdaj, ko smo na različne načine povezani s skupnimi miti »izravnanega sveta«, začenjamo nove vojne, preden smo končali stare, in se zdi, da se približujemo novemu rašomonskemu obdobju več resnic, od katerih vsako povemo z neznosno količino zavedno ali nezavedno sprejetih laži?

Če preletimo Cumminsov seznam vojn, ki se nikakor niso hotele končati, od grško-perzijskih, punskih ali otomanskih do arabsko-izraelskih, vietnamskih ali še vedno nedokončanih vojn v Afganistanu, Siriji in na različnih točkah krvavih srečanj z Islamsko državo, se nam morebitno prebujenje vulkana agresije na Korejskem polotoku ne zdi niti najmanj neusklajeno z glavnim tokom zgodovine. Na svetu obstajajo kraji, kjer kratko malo ni zmagovalcev, kjer se v neskončnost reciklira poraz in kjer je zgodovina podobna vrtečemu kolesu s hiperaktivnim hrčkom. Če pogledamo Azijo v tem trenutku in zagledamo sliko prerešetanega Afganistana, v katerem Američani nikoli ne bodo dobili vojne, majavega Korejskega polotoka, na katerem Severni Korejci nikoli ne bodo priznali poraza, ali Kitajske in Japonske, ki se intenzivno pripravljata na morebiten spopad, o katerem je bolje sploh ne govoriti, nam je jasno, kako je mogoče, da v zibelkah budizma in oblačilih miroljubnega konfucijanstva vojna postane zimzelena rastlina.

Ko opazujemo Azijo, bi se lahko v Evropi odločili za premik v glavi, s katerim bi zagotovili, da bi bile naše vojne za vedno končane. Ubijanje in osvajanja bi lahko razglasili za nepreklicno nemoralna, militarizacijo zavesti za nedopustno, naložbe v izobraževanje in kulturo pa za pomembnejše od zapravljanja denarja za orožje in obrambo. Vredno bi bilo poskusiti. Kajti vojna je vnaprejšnji poraz, iz katerega se rodi nov spor, ki spet povzroči nov krog izgub ... in tako se nikoli ne konča. Mi pa si tega ne želimo.