Zidovi celjski

Gnev zaradi protihrupnih zidov na štajerski avtocesti, saj vsi vemo, na tistih celjskih odsekih, ni moj, je širši. Ampak menda je vse tako, kot mora biti. Za povrh financirano z evropskim denarjem, ki se ga je tako rešilo pred propadom. Ujetniki koga smo potem?

A že če se peljemo proti bližnjemu Dunaju, Münchnu, Benetkam se takšnih zidov ne spomnim. Če so, kje tam na kakšnih ovinkih, se po velikosti in nekakšni zaporniški logiki, ki mi jo vsiljujejo zidovi celjski, ne morejo primerjati. Nasprotno, že proti Gradcu je velik del teh zidov pozelenel, tako kot sem si zapomnila ozelenele mostove na severni obvoznici Bodenskega jezera v Nemčiji. Ali pa so različni: leseni, betonski, pločevinasti, stekleni, plastični, nekateri že kar obrabljeni, drugi super eko dizajnerski. Pa naši, celjski: neki rjavi betonski "cigli", ki te že pogled na enega od njih zlomi, ne pa njihove desetmetrske skladovnice, ki se vlečejo kilometre. Za evropsko direktivo, ki bi predpisovala strahzbujajoče visoke pregrade, ki prej kot varnost sprožajo utesnjenost, ne vem. Pisalo se je celo o tem, kako bodo pozimi reševali vprašanje čiščenja. Res bi bilo enostavneje, če bi naredili še strehe (saj nekje so jih že nakazali), pa bi bil še ta problem rešen. In bi se vozili, v tunelu, suhi in brez motečih pogledov na modro nebo, zahajajoče sonce, zelene travnike, ovce in krave in kakšnega psa, ki smo ga pred dobo teh zidov lahko videli pri kakšni hiši. A tudi zgolj z zidovi, brez teh streh, o katerih klepetam, se ne bomo več ozirali po mestu knežjem Celjskem v ozadju.

Toda mi za celjsko grajsko vzpetino vemo in za kneze Celjske. Kaj pa vsi ti turisti, ki oblegajo Slovenijo? Če sem v vlogi turista, hočem videti od daleč, ali me kraj, narava, mikrokozmos nekega trenutka vabi ali odvrača. Seveda mi domorodci vemo, da za temi zidovi niso zgolj degradirana območja celjske Cinkarne, kaj pa vsi ti Brazilci, Senegalci, Angleži, Italijani, Avstrijci, Nemci, Kitajci in tako naprej, ki oblegajo Slovenijo? Jih bodo ti zidovi vabili ali odvračali? Letos smo potovali po Slovaški, Češki do poljskega Krakova in tudi tukaj se ne spomnim takšnih zaporniških zidov. Veliko je stekla ali pač te sodobne plastike, ki te pregrade dela lahkotne in seveda - transparentne. Za njimi so se bohotli poljski travniki, češki gozdovi, slovaški potoki in povsod hišice, naselja, tudi kakšno blokovsko "socialistično" naselje, predvsem pa življenje. Vem, kako izgledajo tisti zidovi v Auschwitzu. O tem, da bi se, že zaradi kakšnih nerazložljivih sunkov ti strašni zidovi podrli, si sploh nočem predstavljati. Ni kam zbežati. Skoraj tako apokaliptično, kot v nedeljo na postojnskem delu avtoceste. Kjer zidov ni, pa bi, pravi del stroke, koristili, a drugi del seveda to zanika. Slovensko pač.

Kako se počutijo oni za zidovi, ki naj bi jih ti monoliti reševali hrupa in smradu iz avtoceste, ni veliko slišati. Del stroke se je odzival. Da gre za razpad sistema prostorskega narčtovanja, za posege brez premisleka. A se je vse to zanikalo, kakor da pri teh zidovih ni nič brez temeljitega premisleka, še za dele, ki so postavljeni na neposeljenih predelih, vrezani visoko v hrib, in ki se potem v lahkotnem drncu spet spuščajo navzdol, njihovi graditelji trdijo, da so upravičeno potrebni. Ker bi se sicer nevaren hrup širil med tistimi smrekami in drugimi brezami, ki so po žledu še ostale zravnane ali pa po mahu in travi ter zdaj že uspešno zakritimi potoki.

O tem, koliko mostov in cest bi lahko s tem denarjem uredili, nočem misliti. Bi bilo preveč nestrokovno, samo po občutku. Tako kot ta moja jeza zaradi teh zidov. A ti zidovi so zgodba, ki jo premlevam že celo leto, enkrat, dvakrat tudi večkrat na mesec, ko se kot ujetnik premikam med enim in drugim zidom. Enkrat jo moram povedati. Tomaž Šalamun je nekoč zapisal: Narodi, ki nehajo pripovedovati štorijo, umrejo.