Živa voda

Večkrat razmišljam, da bi dala v analizo vodo, ki jo pijemo. Ni iz vodovoda, saj živimo (pre)daleč od vasi. Je voda, namenjena zalivanju polj. Kdo ve, od kod prihaja?

Pred dnevi mi je na večernem sprehodu na makadamu prišel nasproti avtomobil, ki ga na pohajkovanjih redno srečujem. Tokrat se je ustavil, moški – Vicente, 57 let – me je smeje nagovoril: »Danes si pa pozna.«

»Če je pa res vroče.«
»Občudujem te, da v tej vročini sploh tekaš naokrog.«
»Zakaj se pa ti v tej vročini voziš sem in tja?« mu ne ostanem dolžna.
»To je moje delo. Pazim na vodo.«
»Vodo?«
»Ja, na vodo, ki jo pijete,« se zasmeje. Zgrabim bika za roge.
»Mi lahko poveš, ali je ta voda v redu? Je pitna?«
Vicente nekaj časa premišljuje. »Ne, ni pitna.«
»Kako ni pitna? Je strupena?«
»Ne. A ne smem ti reči, da je pitna. Ker po uradnih standardih ni.«
»A kaj čudnega mečeš vanjo?«
»Večino leta nič. Poleti pa moram malo.«
»In kaj mečeš?«
»Bakrov sulfat.«
»Sliši se grozno. Zakaj pa?«

»Zaradi alg. Prisedi, ti bom pokazal vodnjak in bazen. Boš videla, od kod prihaja vaša voda. In zakaj poleti ne gre brez bakra.«
Med nasadi se peljeva proti oranžnemu zahodu in ustaviva se ob hiški, mimo katere redno tečem. Vicente mi vse razkaže. Vodnjak je globok dvesto metrov, tam je vodna žila.

»To je popolnoma čista voda. Živa. Ker je v temi, zaprta, se v njej ne nabira nič. Boš pila?«

Voda sploh nima okusa po zemlji, diši po zelenju. Kot tisti dež, ki pada najprej na drevesa in potem nate, ko med poletno ploho stojiš pod njimi in čakaš, da te voda očisti.

»In zakaj ne moremo piti vode kar iz vodnjaka?«

»Ker bi jo imeli le par ur na dan, ko bi jaz v hiški vključil motor za črpanje. A ker bi jo ljudje radi imeli štiriindvajset ur na dan, smo tamle v gorah skopali bazen. Motor vključim zato, da črpa vodo in jo pošilja tja. Tam pa se zaradi višinske razlike voda lahko brez motorja razliva po ceveh v gospodinjstva in na polja. Razumeš? No, ampak tam, v bazenu, je voda na soncu in zraku. In poleti se razrasejo alge. Greva, ti bom pokazal.« Po ozki in že skoraj povsem skalnati poti se odpeljeva v hrib. »Kdo pa skrbi za vodo, ko greš na dopust?«

»Dopust?« se zasmeje. »Ne vem, kaj je to. Meni delo ni v napoto. Rad skrbim za to, da imajo ljudje čim bolj živo vodo. Ni mi težko iti večkrat na dan sem. Se pogovarjat z algami. Opazovat, ali z bakrom lahko še počakam ali ne.«

»Daješ veliko tega v vodo?«

»Večino leta nič. Poleti je pa treba. Čisto malo. Nikoli vnaprej, preventivno. To vodo ubija. Voda mora biti živa. Razumeš?« Stojiva ob ogromnem »bazenu«, ki napaja naša polja in ljudi. Na robovih se na površini bohotijo alge.

»Vidiš? O tem ti govorim. A zdaj še ni kritično. Čakam. Opazujem vreme.«

»Kaj se mi lahko zgodi, če pijem to vodo?«

»Nič,« reče in si prižge cigareto. »Jaz bi si sicer na vašem mestu naredil aljibe. Domač vodnjak. Tako bi pil najbolj živo vodo.«
Nekaj časa molčiva, opazujeva veliko in mirno vodno gmoto.

»In to je tvoja služba?«

»Samo del. Živim od oliv in pomaranč, ki jih imam. To počnem. Delam na svoji zemlji, potem pa po potrebi prodajam olje in sadeže.« Utihne, zazreva se v razpotegnjene nasade v nižavah.

»Zakaj pa je danes toliko polj zapuščenih?«

»Ker smo v zmoti. Ne vem, kaj se je zgodilo v glavah ljudi. Bogastvo so začeli povezovati z denarjem. Delo na polju se finančno ne izplača, to je dejstvo. A zanje je to že kar zadosten razlog, da so vse pustili ter šli v tovarne in pisarne. Zdaj so sužnji šefov in plač in dopustov. Garajo za druge, da bi imeli denar. Nikoli ga nimajo dovolj in se počutijo revne. A denar je vse, kar jim je sploh še ostalo.«

»Kaj pa kriza?«

»Kriza je dobra stvar. Za zemljo. Zaradi krize je niso do konca izčrpali in pozidali. Moje življenje pa se zaradi krize ni nič spremenilo. Jaz sem bogat človek. Moj šef je zemlja. Zemlja je kruta, a demokratična: ujme ne prizadenejo samo mene, ampak celotno regijo. To vsi vemo, zato si pomagamo.« Oranžna lisa na nebu je počrnela. Spuščava se že v popolni temi in prijetni tišini. »Naslednjič te bom peljal pogledat še drugi vodnjak in bazen, za katera skrbim, prav?«

»Prav, Vicente.«

Vicente je tip človeka, ki ga pred življenjem tu nisem poznala. Skrivnosten, tuj tip. Jaz sem odraščala v drugačnem, proletarskem okolju. Kjer se je cenila uradna izobrazba in potem redna služba in vse, v kar nas potiska sodobna družba. Vicente je tisto, o čemer sem brala v knjigah. Neozaveščen anarhist. Neozaveščen pravim zato, ker dvomim, da Vicente sploh pozna to besedo. Španski anarhisti so bili močno vezani na zemljo: zavedali so se, da jim ta daje relativno svobodo. Neodvisnost od oblasti. Vicente to živi povsem neteoretično, živo.

A Vicente ni samo to. Vicente je tudi kristjan. Ne vem, ali hodi v cerkev. Nisem ga vprašala. Sumim pa, da je tudi njegovo krščanstvo anonimno. Je del Cerkve kot mističnega telesa in ne vplivne institucije. To danes številni Španci zavračajo zaradi polpretekle zgodovine.

Vicente je anonimni krščanski anarhist. Vsak dan skrbi za to, da njegova skupnost – ljudje, živali, rastline – pije čim bolj živo vodo. Njegovo poslanstvo je z veseljem, a tiho, nikomur na očeh skrbeti za naše dobro.

Aktivisti in politiki nas pozivajo, naj volimo. Češ da je od tega odvisno naše življenje. Volimo naj ljudi, ki glasno in pod žarometi obljubljajo pogojno (»če bom izvoljen«) skrb in »blaginjo za vse«, a ki bodo morali, to vsi vemo, le izpolnjevati navodila višjih zemeljskih oblasti. Nas pa bodo pojili z mrtvo vodo. Še verjetneje pa nas bodo čeznjo peljali kar žejne.

Res, nekaj hudega se je moralo zgoditi z našimi glavami.

***

Urša Zabukovec je dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, ki živi v Španiji.

Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.