Življenje po mediteransko: Je še koga sram?

Mogoče se je odzvati surovo in, na primer, ustreliti: »Drži gobec«! Možen je tudi nekoliko mehkejši odgovor: »Bodi tiho!«. Seveda se da vse izpeljati precej pametneje in, na primer, vljudno predlagati, češ naj vsakdo najprej pomete pred lastnim pragom! Ali pa, denimo, le zamahniti z roko, si tiho misliti svoje in molčati!  ... Kadar nam kaj ni všeč, se je res mogoče odzvati zelo različno.

Časi medijske transparentnosti in ekonomske napetosti so razrahljani do te mere, da politikov, tudi takih na najvišjih ravneh, ni sram trositi nizkih besed, kakor se ne sramujejo lastne neintelektualnosti. Pred leti je takratni predsednik Francije Nicolas Sarkozy na primitivno provokacijo malega človeka odgovoril nečastno z zmerljivko: Spelji se, bedak bedni! Pred dnevi je skrajni levičar in nekdanji kandidat za predsednika države Jean-Luc Mélenchon grobo čivknil nemški kanclerki Angeli Merkel, potem ko je ta tik pred kongresom svoje stranke (notranjepolitično motivirana, seveda) kritizirala francosko in italijansko ekonomsko kondicijo: »Drži [gobec]! Francija je svobodna država«.

V (spletni) poplavi besed se ne spomnim, da bi bilo kdaj zaslediti iskreno opravičilo, ne v prvem ne v drugem primeru in prav tako ne v številnih drugih. Ni se že na kraju samem - na kmetijskem sejmu - opravičil nezadovoljni mali človek, ki je navrgel Sarkozyju, naj se ga ne dotika ..., ker ga bo umazal! Nič ni takrat rekel niti prizadeti in vidno znervirani predsednik, kakor zdaj očitno nima zadržkov nemška političarka, ko vtika svoj nos v tuje probleme in z vse manj lastnega nelagodja lomasti po okolici. In se ne ženira niti levičarski politik, ko govori kar naravnost o gobcu ...

Streljamo nenehno in strastno vsepovprek, z lahkotno nespodobnostjo; kozle nevednosti prav tako. Pred nedavnim se je, kakor so zagnali vik in krik francoski mediji, osramotila francoska ministrica - za kulturo, potem ko ni znala našteti (novinarjem) nobenega naslova Nobelovega nagrajenca za književnost Patricka Modianoja. Iz zadrege se je poskušala izvleči iskreno, češ, zadnji dve leti zaradi obilice dela sploh nimam časa za branje (književnosti). Ministrica, seveda, ni nespametna in je tudi zelo izobražena, zato svoje nevednosti ni vzvišeno pripisala nepomembnosti drugega: ojoj, v tem primeru pisatelja Modianoja in še vseh domačih in tujih bralcev, ki ga imajo radi; ker ga berejo.

Vsak človek, prav tako medijski homo politicus, se zmoti, moti in marsičesa ne ve. Lahko se mu tudi zgodi, da čustveno vzroji, krca druge in globoko žali, celo z nadvse težkimi besedami. Narobe in neumno pa je vztrajati – v lastni zamejenosti, kakor je neotesano vztrajati – pri žalitvah brez opravičila.

Zato naj bo Angela Merkel drugič morda samo tiho.