Zloraba evtanazije
Pri vsaki novi »pravici« bi se morali, sploh ko jo želijo uzakoniti, vprašati, komu v resnici koristi.
Odpri galerijo
i ne bomo mogli pomagati našim otrokom pri osamosvajanju, kot so naši starši lahko pomagali nam. Ko bomo stari in/ali bolni, ne bomo imeli denarja za zdravljenje, dom ali oskrbo. FOTO: Blaž Samec/delo
Naš pravni sistem posamezniku ne omogoča končanja življenja. Svojo visoko civilizacijsko stopnjo lahko dokažemo s tem, da sprejmemo zakon, ki mu to omogoča,« je dejal Andrej Pleterski, eden od pobudnikov legalizacije evtanazije. Filozof Borut Ošlaj, ki ima močne zadržke do legalizacije evtanazije, pa si zastavlja tole vprašanje: »Kako pomagati neozdravljivo bolnim in nesmiselno trpečim dostojanstveno umreti, ne da bi z vpeljanimi postopki in ukrepi ogrožali temeljne standarde humanosti družbe kot celote?« Soočenje teh dveh izjav nam ponuja vpogled v bistven prepad med zagovorniki in nasprotniki legalizacije evtanazije.
Zagovorniki legalizacije evtanazije, ki največkrat izpostavljajo le posamične (nedvomno) tragične usode, njeno dostopnost povezujejo z »visoko civilizacijsko stopnjo« družbe, medtem ko nasprotniki, ki se prav tako zavedajo problema trpljenja neozdravljivo bolnih, v tem vidijo potencialno ogrožanje »temeljnih standardov humanosti družbe«. Čeprav so večkrat naravnost povedali, za kaj gre, se zdi, da zagovorniki tega nočejo slišati. Namreč dejstva, da bi bilo uzakonjenje evtanazije velika sistemska zloraba.
Precej mojih kolegov književnih prevajalcev je, tako kot jaz, samozaposlenih prekarcev. Zadnja leta, kadar po literarnih/prevajalskih dogodkih pristanemo za kakšnim od ljubljanskih šankov, se naše debate vrtijo okrog kroničnih finančnih težav in izgorelosti. Ni več tako kot pri dvajsetih, ko si zmogel vse; zdaj imamo mnogi otroke, ki so ves čas lačni, in tudi naše telo se je začelo oglašati. Prekarci ne poznamo resničnega dopusta, bolniške, porodniške (po rojstvu otrok sem dobivala nadomestilo okrog dvesto evrov; ker se s tem ne da preživeti, preživeti pa je bilo treba, sem se iz porodnišnice vedno vrnila naravnost za računalnik). Po nekaj rundah debato o prihodnosti začinjamo s črnim humorjem, a te šale zbujajo le kisle nasmeške. Našo vizijo življenja v starosti je jedrnato strnila prevajalska kolegica, okronana z najboljšimi prevajalskimi nagradami, v intervjuju za revijo Dialogi: »Na starost se tako ali tako ne morem pripravljati, ker za kaj takega zaslužim odločno premalo. Večkrat se zalotim pri razmišljanju, da bomo ostareli prevajalci živeli v komuni, si delili sramotne pokojnine in po najboljših močeh skrbeli drug za drugega.«
Generacija naših staršev je živela v dokaj lepih časih: njihove pokojnine so nemalokrat višje od naših zaslužkov (če honorar razporedim po mesecih), česar se zavem vsako leto marca, ko oddajam napoved za odmero dohodnine. Mi ne bomo mogli pomagati našim otrokom pri osamosvajanju, kot so naši starši lahko pomagali nam. Ko bomo stari in/ali bolni, ne bomo imeli denarja za zdravljenje, dom ali oskrbo. Naši otroci ne bodo mogli finančno skrbeti za nas, saj bodo imeli svojo družino in probleme. Preostane nam torej »prevajalska komuna«, nekakšen geto starih in bolnih ljudi s »sramotnimi pokojninami«.
In kaj ima z vsem tem evtanazija? Da bo poanta jasna, naj naredim nekoliko ostrejši ovinek. Ko so se – ohlapno povzemam vsebino knjige Eichmann v Jeruzalemu – nad Adolfom Eichmannom, nacističnim uradnikom, ki je skrbel za deportacijo Judov v taborišča, na sojenju v Jeruzalemu zgražali, češ, kako je lahko počel takšne grozote, Eichmann ni razumel, za kaj gre. Kakšne grozote? Kot zgleden državljan je le vestno izpolnjeval državne ukaze in navodila. Kako je lahko s tem kaj narobe?
Ko nekaj uzakonimo, ko postane legalno, ljudje to radi enačimo z legitimnim in celo pravičnim/dobrim. Ko bomo samozaposleni književni prevajalci – in seveda še mnogi drugi prekarci – bolni in/ali stari, se pravi družbeno »nekoristni«, veliko breme zanamcem in državi, evtanazija pa bo na dosegu roke, se bo alternativa sprevrgla v nujo. Ne glasno, ne nasilno, ne posamično, česar se vsi tako bojijo, temveč sistemsko: to bo neviden, neulovljiv pritisk in pričakovanja vseh – zanamcev in države –, da jih razbremenimo. Ošlaj navaja podatek, da v Kanadi zaradi evtanazije, ki jo je država uzakonila leta 2016, letni prihranki v zdravstveni blagajni znašajo okrog 140 milijonov dolarjev. Evtanazija, ki nam jo danes zagovorniki njene legalizacije predstavljajo kot jagodo na torti človekovih pravic, bo le še »logična« izbira, saj bomo tako razbremenili pokojninsko in zdravstveno blagajno ter odstopili »Lebensraum« mlajšim – tistim, od katerih ima sistem še koristi (in ki bodo, ko jim ne bo več treba finančno/časovno skrbeti za ostarele svojce, samo še bolj razpoložljivi, se pravi – koristni). Kot zgledni, poslušni državljani bomo po eichmannovsko »svobodno« izpolnjevali nenapisane ukaze oziroma pričakovanja. In prav tu se skriva zloraba evtanazije. Vprašati se je namreč treba, na čigavo željo oziroma zahtevo bomo v resnici umirali.
Zloraba je seveda tudi jezikovna: sistem, ki na videz nenasilno, a načrtno in usmerjeno spreminja življenjski slog ljudi in njihove želje, samega sebe imenuje »demokratičen«, čeprav je v tem smislu globoko diktatorski. Ponuja nam vedno nove pravice, ki jih zaradi lepih besednih ovojnic – »svoboda izbire«, »osebna avtonomija«, »trajnostni razvoj«, »napredek« itd. – sprejemamo brez zadržkov, misleč, da je nekomu mar za našo dobrobit. Pri vsaki takšni »pravici« bi se morali, sploh ko jo želijo uzakoniti, vprašati, komu v resnici koristi. Komu bo koristila legalizacija evtanazije, kaj ima to sploh skupnega z željo po pomoči neozdravljivo bolnim/trpečim in, ne nazadnje, z »visoko civilizacijsko stopnjo družbe«?
***
Urša Zabukovec, dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi v Španiji
Zagovorniki legalizacije evtanazije, ki največkrat izpostavljajo le posamične (nedvomno) tragične usode, njeno dostopnost povezujejo z »visoko civilizacijsko stopnjo« družbe, medtem ko nasprotniki, ki se prav tako zavedajo problema trpljenja neozdravljivo bolnih, v tem vidijo potencialno ogrožanje »temeljnih standardov humanosti družbe«. Čeprav so večkrat naravnost povedali, za kaj gre, se zdi, da zagovorniki tega nočejo slišati. Namreč dejstva, da bi bilo uzakonjenje evtanazije velika sistemska zloraba.
Precej mojih kolegov književnih prevajalcev je, tako kot jaz, samozaposlenih prekarcev. Zadnja leta, kadar po literarnih/prevajalskih dogodkih pristanemo za kakšnim od ljubljanskih šankov, se naše debate vrtijo okrog kroničnih finančnih težav in izgorelosti. Ni več tako kot pri dvajsetih, ko si zmogel vse; zdaj imamo mnogi otroke, ki so ves čas lačni, in tudi naše telo se je začelo oglašati. Prekarci ne poznamo resničnega dopusta, bolniške, porodniške (po rojstvu otrok sem dobivala nadomestilo okrog dvesto evrov; ker se s tem ne da preživeti, preživeti pa je bilo treba, sem se iz porodnišnice vedno vrnila naravnost za računalnik). Po nekaj rundah debato o prihodnosti začinjamo s črnim humorjem, a te šale zbujajo le kisle nasmeške. Našo vizijo življenja v starosti je jedrnato strnila prevajalska kolegica, okronana z najboljšimi prevajalskimi nagradami, v intervjuju za revijo Dialogi: »Na starost se tako ali tako ne morem pripravljati, ker za kaj takega zaslužim odločno premalo. Večkrat se zalotim pri razmišljanju, da bomo ostareli prevajalci živeli v komuni, si delili sramotne pokojnine in po najboljših močeh skrbeli drug za drugega.«
Generacija naših staršev je živela v dokaj lepih časih: njihove pokojnine so nemalokrat višje od naših zaslužkov (če honorar razporedim po mesecih), česar se zavem vsako leto marca, ko oddajam napoved za odmero dohodnine. Mi ne bomo mogli pomagati našim otrokom pri osamosvajanju, kot so naši starši lahko pomagali nam. Ko bomo stari in/ali bolni, ne bomo imeli denarja za zdravljenje, dom ali oskrbo. Naši otroci ne bodo mogli finančno skrbeti za nas, saj bodo imeli svojo družino in probleme. Preostane nam torej »prevajalska komuna«, nekakšen geto starih in bolnih ljudi s »sramotnimi pokojninami«.
In kaj ima z vsem tem evtanazija? Da bo poanta jasna, naj naredim nekoliko ostrejši ovinek. Ko so se – ohlapno povzemam vsebino knjige Eichmann v Jeruzalemu – nad Adolfom Eichmannom, nacističnim uradnikom, ki je skrbel za deportacijo Judov v taborišča, na sojenju v Jeruzalemu zgražali, češ, kako je lahko počel takšne grozote, Eichmann ni razumel, za kaj gre. Kakšne grozote? Kot zgleden državljan je le vestno izpolnjeval državne ukaze in navodila. Kako je lahko s tem kaj narobe?
Ko nekaj uzakonimo, ko postane legalno, ljudje to radi enačimo z legitimnim in celo pravičnim/dobrim. Ko bomo samozaposleni književni prevajalci – in seveda še mnogi drugi prekarci – bolni in/ali stari, se pravi družbeno »nekoristni«, veliko breme zanamcem in državi, evtanazija pa bo na dosegu roke, se bo alternativa sprevrgla v nujo. Ne glasno, ne nasilno, ne posamično, česar se vsi tako bojijo, temveč sistemsko: to bo neviden, neulovljiv pritisk in pričakovanja vseh – zanamcev in države –, da jih razbremenimo. Ošlaj navaja podatek, da v Kanadi zaradi evtanazije, ki jo je država uzakonila leta 2016, letni prihranki v zdravstveni blagajni znašajo okrog 140 milijonov dolarjev. Evtanazija, ki nam jo danes zagovorniki njene legalizacije predstavljajo kot jagodo na torti človekovih pravic, bo le še »logična« izbira, saj bomo tako razbremenili pokojninsko in zdravstveno blagajno ter odstopili »Lebensraum« mlajšim – tistim, od katerih ima sistem še koristi (in ki bodo, ko jim ne bo več treba finančno/časovno skrbeti za ostarele svojce, samo še bolj razpoložljivi, se pravi – koristni). Kot zgledni, poslušni državljani bomo po eichmannovsko »svobodno« izpolnjevali nenapisane ukaze oziroma pričakovanja. In prav tu se skriva zloraba evtanazije. Vprašati se je namreč treba, na čigavo željo oziroma zahtevo bomo v resnici umirali.
Zloraba je seveda tudi jezikovna: sistem, ki na videz nenasilno, a načrtno in usmerjeno spreminja življenjski slog ljudi in njihove želje, samega sebe imenuje »demokratičen«, čeprav je v tem smislu globoko diktatorski. Ponuja nam vedno nove pravice, ki jih zaradi lepih besednih ovojnic – »svoboda izbire«, »osebna avtonomija«, »trajnostni razvoj«, »napredek« itd. – sprejemamo brez zadržkov, misleč, da je nekomu mar za našo dobrobit. Pri vsaki takšni »pravici« bi se morali, sploh ko jo želijo uzakoniti, vprašati, komu v resnici koristi. Komu bo koristila legalizacija evtanazije, kaj ima to sploh skupnega z željo po pomoči neozdravljivo bolnim/trpečim in, ne nazadnje, z »visoko civilizacijsko stopnjo družbe«?
***
Urša Zabukovec, dr. literarnih ved, prevajalka in esejistka, živi v Španiji
