Zrcalce, zrcalce na steni, povej …

Tistega, kar je srbelo, ni bilo mogoče videti. Klop?!
Fotografija: Klopov ne prežene noben hrup.
Odpri galerijo
Klopov ne prežene noben hrup.

Naše zeleno srce Notranjske že nekaj časa utripa v hudem strahu. Vsakdanje poti, o katerih prej sploh ni bilo treba razmišljati, so zaradi zgodb, ki krožijo med ljudmi, postale nevarne. Med strašljivimi pričevanji, ki z vsakim novim pripovedovalcem dobijo srhljive detajle, nihče ne omenja, da kje rastejo gobe. Ker je za vsakim grmom huda medvedka, ki na zadnjih tacah grozljivo rjove in napoveduje obračun na življenje in smrt, je precej mogoče, da jurčki veselo poganjajo ob gozdnih robovih, med modrimi zvončnicami, po njih pa zlobno tacajo volkovi, o katerih vedo povedati, da so silno nenavadnih barv za svojo vrsto, od svetlo rjave do temno čokoladne.

Kljub vsemu pripravim načrt, ki bi moral odvrniti vse zveri in njihove zlohotne nakane. Zdravilne zeli, ki so potrebne pri hiši, če preživimo invazijo medvedov, volkov, šakalov, risov, divjih mačk in tako naprej do kun, podlasic in veveric, kot nalašč najlepše rastejo na gozdnih posekah, daleč od hiš. Medena detelja, šentjanževka, gozdne maline … Pesmarica slovenskih ljudskih pesmi v žepu in trdna odločenost, da niti najbolj skrivnostni šumi ne bodo preglasili mojega milega prepevanja v nepreglednem zelenju, sta zagotovilo, da bo vsaka zver zbežala, kolikor jo bodo noge nesle. Saj strokovnjaki za zveri svetujejo, naj bomo glasni.

Res se je obneslo. Še ptiči so se vrešče razbežali na vse strani črnega gozda. Idilično samoto na gozdnih poteh je kazil samo moj odmev. Doma je bilo treba zelišča obesiti v šopke. Pospraviti košaro in pesmarico. Pozobati maline. Po treh dneh pa se je začelo. Tistega, kar je srbelo, ni bilo mogoče videti. Klop?!

Mrzel pot me je oblil. Klopov ne prežene noben hrup. Kar nekaj jih poznam, ki so komaj ušli smrti zaradi tega neznatnega krvosesa. Naslednji varnostni načrt predvideva velika ogledala z lučmi. Pa ne zaradi nečimrnosti.