Zvezda na nebu
Kjer koli hodim zadnje dni, so tvoji odtisi. Tvoje cvileče igrače, ki jih že dolgo nisi več upoštevala, so še vedno v kotih sobe.
Odpri galerijo
Čeprav si po videzu bolj spominjala na radovednega Tačka, si bila po značaju vsaj prva, najmlajša leta, čisto prava lady. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek
Dobro jutro zame, lahko noč zate, ljuba moja Lady.
Na svet si prišla kot neželen otrok, eden od milijonov pasjih nebodijihtreba, ki – če imajo srečo – pristanejo v zavetišču za zapuščene živali. Ker nisi bila odrasel črn pes, ampak kepica rjavo-bele dlake, prav takšna, za kakršne ljudje odštevajo tisoč ali več evrov, si takoj našla nov dom. K sebi te je vzela gospa, ki je ostala sama po moževi smrti. Poimenovala te je Lady, ker je rada prebirala zgodbe o »vseh zvezdah na nebu«. Ker ni znala angleško, si bila za njo, pozneje pa v šali tudi za naju, Lédi.
Čeprav si po videzu bolj spominjala na radovednega Tačka, si bila po značaju vsaj prva, najmlajša leta, čisto prava lady, verjetno zato, ker si se prilagodila umirjenemu tempu starejše gospe. Naučila te je prinesti krtačo, s katero je krotila tvojo valovito, a neskončno mehko dlako. Najbolj udobno ti je bilo zviti v košari v kuhinji, prepojeni z vonjem mesa, ki ga je zate in zase – ni imela veliko – kuhala gospa. Pritoževala se je, da si izbirčna, pozneje smo ugotovili, da te tare kup alergij in črevesno-želodčnih težav. Ko je morala za sterilizacijo odšteti več, ker si se zredila, je negodovala, a v resnici si ji pozlatila zadnja leta.
Tudi jaz sem se nemudoma zaljubila, ko sem te zagledala na pragu sosednje hiše. Najprej sem te hodila čohat, obe sva se topili od sreče, kmalu sem te povabila na naš vrt in te v nedeljo popoldne s težkim srcem vračala nazaj. Komaj sem čakala konce tedna, ko sem se iz Ljubljane vračala v domače Novo mesto. Hodili sva na sprehode, bila si že na pol moja.
Ko je gospa nenadoma umrla, pri tvojih štirih, ni bilo dileme, seliš se k nama v Ljubljano. Prehod od tradicionalne k permisivni vzgoji te je spremenil v prvorazrednega bastarda, in to nama je bilo neizmerno všeč. Nad drugimi psi si vihala nos. Tistim, ki so rinili vate, si povedala svoje. Le ob zlatorjavem mešancu Taju se ti je vedno zmešalo in si mu dovolila, da te poljublja za ušesi. Ljudem – izvabljala si besede in vzdihe občudovanja – si se pustila božati bolj iz vljudnosti.
Tvoje damsko vedenje se je porazgubilo tudi z Boštjanovo pomočjo. Iz igre te je naščuval proti ptičem, na katere si postala čisto besna. Enkrat si ujela dva zelenca hkrati. Tudi glas za priboljšek pri najinih obrokih je bil sprva igra, na koncu nisva mogla več jesti brez tvojega nenehnega pizdakanja. Kolikor že nama je paralo živce, zares jezna nisva bila nikoli. Bila si najina zvezda.
Koliko vzdevkov si imela! Dobila si jih zaradi trenutnega videza ali obnašanja. Šnofla, Karfjola, Butara, Buhtelj, Kifla, Gartroža, Lejdek, Ledilina, Pesjanarka, Baba, Lubica ... Kjer koli hodim zadnje dni, so tvoji odtisi. Tvoje cvileče igrače, ki jih že dolgo nisi več upoštevala, so še vedno v kotih sobe. Oče je brikete odnesel v pasje zavetišče.
Zdaj si nova zvezda na nebu. (1.11.2004 – 18.6.2019)
Na svet si prišla kot neželen otrok, eden od milijonov pasjih nebodijihtreba, ki – če imajo srečo – pristanejo v zavetišču za zapuščene živali. Ker nisi bila odrasel črn pes, ampak kepica rjavo-bele dlake, prav takšna, za kakršne ljudje odštevajo tisoč ali več evrov, si takoj našla nov dom. K sebi te je vzela gospa, ki je ostala sama po moževi smrti. Poimenovala te je Lady, ker je rada prebirala zgodbe o »vseh zvezdah na nebu«. Ker ni znala angleško, si bila za njo, pozneje pa v šali tudi za naju, Lédi.
Čeprav si po videzu bolj spominjala na radovednega Tačka, si bila po značaju vsaj prva, najmlajša leta, čisto prava lady, verjetno zato, ker si se prilagodila umirjenemu tempu starejše gospe. Naučila te je prinesti krtačo, s katero je krotila tvojo valovito, a neskončno mehko dlako. Najbolj udobno ti je bilo zviti v košari v kuhinji, prepojeni z vonjem mesa, ki ga je zate in zase – ni imela veliko – kuhala gospa. Pritoževala se je, da si izbirčna, pozneje smo ugotovili, da te tare kup alergij in črevesno-želodčnih težav. Ko je morala za sterilizacijo odšteti več, ker si se zredila, je negodovala, a v resnici si ji pozlatila zadnja leta.
Tudi jaz sem se nemudoma zaljubila, ko sem te zagledala na pragu sosednje hiše. Najprej sem te hodila čohat, obe sva se topili od sreče, kmalu sem te povabila na naš vrt in te v nedeljo popoldne s težkim srcem vračala nazaj. Komaj sem čakala konce tedna, ko sem se iz Ljubljane vračala v domače Novo mesto. Hodili sva na sprehode, bila si že na pol moja.
Ko je gospa nenadoma umrla, pri tvojih štirih, ni bilo dileme, seliš se k nama v Ljubljano. Prehod od tradicionalne k permisivni vzgoji te je spremenil v prvorazrednega bastarda, in to nama je bilo neizmerno všeč. Nad drugimi psi si vihala nos. Tistim, ki so rinili vate, si povedala svoje. Le ob zlatorjavem mešancu Taju se ti je vedno zmešalo in si mu dovolila, da te poljublja za ušesi. Ljudem – izvabljala si besede in vzdihe občudovanja – si se pustila božati bolj iz vljudnosti.
FOTO: Boštjan Videmšek
Tvoje damsko vedenje se je porazgubilo tudi z Boštjanovo pomočjo. Iz igre te je naščuval proti ptičem, na katere si postala čisto besna. Enkrat si ujela dva zelenca hkrati. Tudi glas za priboljšek pri najinih obrokih je bil sprva igra, na koncu nisva mogla več jesti brez tvojega nenehnega pizdakanja. Kolikor že nama je paralo živce, zares jezna nisva bila nikoli. Bila si najina zvezda.
Koliko vzdevkov si imela! Dobila si jih zaradi trenutnega videza ali obnašanja. Šnofla, Karfjola, Butara, Buhtelj, Kifla, Gartroža, Lejdek, Ledilina, Pesjanarka, Baba, Lubica ... Kjer koli hodim zadnje dni, so tvoji odtisi. Tvoje cvileče igrače, ki jih že dolgo nisi več upoštevala, so še vedno v kotih sobe. Oče je brikete odnesel v pasje zavetišče.
Zdaj si nova zvezda na nebu. (1.11.2004 – 18.6.2019)
FOTO: Maja Prijatelj Videmšek
