25. maj, dan za izobešanje brisač

Danes poslušamo veliko svaril o populizmu, večina je povsem upravičenih, a tudi jugonostalgija je evidenten primer populizma.

Objavljeno
25. maj 2019 06.00
Posodobljeno
25. maj 2019 13.06
Proslava ob 70. obletnici bitke na Neretvi v bosanski Jablanici. Foto Voranc Vogel/delo
»Liberalizem v klasičnem pomenu besede danes na Zahodu obravnavamo kot nekaj samo po sebi umevnega, pogosto o njem govorimo celo s prezirom. Prepričani smo, da je svoboda samoumevna in ne razumemo več, kako občutljivo in ranljivo je ta področje.« Misel britanskega zgodovinarja Nialla Fergusona, profesorja na Oxfordu in Harvardu, postaja iz dneva v dan pomembnejša, saj imamo vse pogosteje opraviti z vzvišenim, omalovažujočim, ironičnim ali celo zelo odklonilnim odnosom do liberalnih vrednot, čeprav predstavljajo temeljne demokratične principe.

Danes je 25. maj in skoraj gotovo se bodo pojavljale takšne in drugačne manifestacije, ki bodo posvečene dnevu mladosti, kultu Tita in danes zelo priljubljenemu fenomenu jugonostalgije. Razpon teh domislic sega od nostalgičnih spominjanj in resnobnejših »proslav« z izrazito politično noto do prostodušnih zabav z značilno ikonografijo. V ta nabor sodi tudi pojavljanje ne samo nadebudnih politikov, ampak tudi političnih veteranov v majicah s podobami svojih idolov. Še vedno je najpopularnejši Che Guevara, kar je vzorčen primer pop aktivizma, kjer se tako akterji kot njihovi navijači povsem jasno zavedajo neresnosti in popolne sterilnosti svojih nastopov, kljub temu pa imajo s to prazno pozo – z baretko ali brez – še vedno veliko veselja.

To je pri nas postala že folklora, ki jo nekateri jemljejo zelo resno in jo predstavljajo kot nekakšno subverzivno aktivnost, čeprav že nekaj časa sodi v modni slovenski družbeni mainstream, večina pa kot neškodljivo kratkočasno dejavnost, ki naj bi nekoliko poživila dolgočasno politično sceno. Pa so takšne predstave res povsem benigne? Gotovo ne bo prišlo do restavracije komunistične Jugoslavije niti v ozemeljskem niti v političnem smislu (tovrstni slovenski navijači so v tem početju povsem osamljeni in nimajo podpore nikjer na Balkanu), je pa takšno lahkotno manipuliranje gotovo škodljivo, četudi gre zgolj za šov.

Poskuša namreč ustvarjati vtis, da je parlamentarna večstrankarska demokracija zgolj nekakšna začasna, vmesna etapa do »prave« demokracije, ki bi morda lahko imela tudi nekatere podobnosti s »starimi dobrimi časi«, čeprav nihče pravzaprav ne zna zarisati niti osnovnih gabaritov takšne idealne ureditve. Nekdanji jugoslovanski režim predstavlja v nekakšni idilični luči, čeprav je imel vse atribute totalitarnega sistema, kar zadeva njegove domnevne harmoničnosti in brezkonfliktnosti, je bila to zgolj posledica ignoriranja težav in zamrznitve nasprotij, kar se je jasno pokazalo v zelo krvavih postjugoslovanskih spopadih. Tu je zelo utemeljeno spomniti na misel ameriškega sociologa in diplomata Daniela Patricka Moynihana, da je kršitev človekovih pravic praviloma najmanj prav v državah, kjer je število prijav takih kršitev najvišje, saj je prav možnost pritožbe znak demokratičnosti.

Druga temeljna zabloda takšne propagande je gotovo teza, da je treba določen sistem samo vzpostaviti, nato bo deloval sam po sebi. Očitno je ena od najbolj zoprnih lastnosti parlamentarne demokracije, da je treba biti stalno na preži in vedno znova opravljati korekcije. Seveda je precej enostavneje prepustiti vse vzvode odločanja vrhovni oblastni instanci, ki se ji nato prida še religiozna dimenzija nezmotljivosti, vse zamere in pripombe pa se zaključijo z jalovim bentenjem – včasih je bilo za to pripravno kavarniško omizje, danes pa spletni forumi.

Ena najpogostejših kritik parlamentarne demokracije je odsotnost stvarne participacije pri odločanju, državljan je omejen zgolj na volitve vsake štiri leta. To je seveda delno tudi točno, zato tudi krožijo najrazličnejše zamisli, kako predstavniško demokracijo nadomestiti z neposredno oziroma kako najti sprejemljivo sintezo. Vendar uporabnih rešitev za zdaj še ni, zato aktivnemu, ozaveščenemu in odgovornemu državljanu ne preostane drugega, kot da gre na ulico vedno, ko se mu zdi, da se pojavijo odkloni od demokratičnih standardov. Pisatelj Norman Mailer je zapisal, da so totalitarni režimi delno bolj »naravni« kot demokracija. Osrednji čar demokracije so nepredvidljivost in vedno novi izzivi, kar zahteva zrelega, odraslega in odločnega človeka, medtem ko totalitarni sistemi v nas nagovarjajo ubogljivega otroka, ki se pusti podrediti.

Če ta refleks nadzora odpove ali se zgodi prepozno, so posledice lahko nepopravljive, saj pri uzurpaciji oblasti obstaja določena točka, po kateri je režim dovolj močan, da se z različnimi represivnimi in/ali propagandnimi sredstvi za nedoločen čas lahko utrdi na oblasti.Takšnih primerov je nešteto, po letošnjem tako imenovanem Indeksu demokracije, ki ga pripravljajo pri britanskem tedniku The Economist, petinpetdeset odstotkov svetovne populacije nima nikakršnih možnosti demokratičnega odločanja. Seveda lestvica ni črno-bela, obstaja veliko odtenkov sive, vendar ostaja dejstvo, da so v večini držav državljanske svoboščine, politična participacija, politična kultura ter efektivnost in korektnost vladanja na zelo nizki ravni. Številni primeri tudi dokazujejo, da se tudi sorazmerno stabilne družbe zaradi različnih dejavnikov lahko hitro znajdejo na točki brez vrnitve ali je pot ponovne demokratizacije zelo dolga, mučna in zapletena.

Nekateri se preprosto ne znajo sprijazniti s tem, da je demokracija v osnovi dolgočasen sistem oziroma da je država zgolj servis za državljane. Občasne bolj dolgoročne strategije niso odveč, vendar do oblasti nikakor ne smejo priti utopični kvazi vizionarji in fantasti. Danes poslušamo veliko svaril o populizmu, večina je tudi povsem upravičenih, vendar ni dvoma, da sodi tudi jugonostalgija in z njo povezano malikovanje sorodnih idej med evidentne primere populizma. Sicer z retro predznakom, ampak danes so tako in tako vsi populizmi retro, novih idej je malo ali nič.

Če je že treba danes paradirati naokoli s kakšnimi rekviziti, naj bodo to brisače. 25. maj je tudi dan brisač kot hommage pisatelju Douglasu Adamsu, avtorju kultnega Štoparskega vodnika po galaksiji. Večina njegovih fenov na ta dan sicer nosi brisačo okoli vratu, nekateri pa jo tudi izobesijo kot zastavo. Kar je nedvomno bolj domiselno kot izobešanje starih simbolov, ki ne pomenijo ničesar več ali pa imajo celo zelo negativno konotacijo.