42,195 kilometra

S čim ima državno tožilstvo ta hip večjo težavo: s primerom Črnigoj ali s primerom Janković? Prepričani smo, da s primerom nekdanjega gradbenega barona. In to zato, ker je bil nekdanji prvi mož Primorja leta 2013 že obsojen, da je leta 2001 zlorabil položaj pri prodaji delnic Stavbenika. Toda višja instanca je prvostopenjsko sodbo razveljavila in jo vrnila v ponovno sojenje. In po tem, ko celoten pravosodni sistem teče že drugi krog, se je zadeva končala s porazom za tožilstvo, saj je bil Dušan Črnigoj pred dnevi oproščen obtožb. Tožilstvu po presoji sodišča ni uspelo dokazati, da je nekdanji predsednik uprave sploh oškodoval podjetje – ali državo.

Seveda primera Črnigoj in Janković nista primerljiva. V prvem govorimo o že potekajočem sodnem postopku zaradi dejanja, ki je bilo sicer zaznano že pred enajstimi leti. V primeru ljubljanskega župana pa o tem, ali je bilo prav, da je tožilstvo pred mesecem dni po pravilih upravnega postopka razkrilo vsebino ovadb zoper njega. Se pravi, še preden se je kazenski postopek sploh začel. Vnaprejšnja razkritja, kakšna železa imata policija in tožilstvo v konkretnih postopkih v ognju, se doslej sicer nikoli niso izkazala za pametno potezo.

Toda primera sta pravšnje izhodišče za oceno, ali mora tožilstvo bolj skrbeti to, da nekomu niti po desetih letih ne uspe dokazati krivde, ali bolj to, da se prek notranjih nadzornih mehanizmov ukvarja samo s sabo, kar je zaznati v primeru Janković. Morebitna škoda za nadaljnje (pred)kazenske postopke zoper ljubljanskega župana je po tem, ko se je lahko celotna javnost seznanila s tem, kaj piše v ovadbah zoper njega, narejena. Toda videti je, da se tožilstvo zdaj nespretno in povsem neverodostojno izčrpava v poskusih, da za to napako – če je bila napaka, o čemer ob dejstvu, da gre za prvega človeka Ljubljane, in ob njegovih iritirajočih odnosih s pravosodjem marsikdo dvomi – nekoga okrivi.

Seveda mora ugotoviti, ali je sistem preveč prepusten, in ga narediti bolj vodotesnega. Toda od tožilcev bi pričakovali, da bodo kot funkcionarji, ki jim je država zaupala trajni mandat, vedeli, kako njen aparat diha, in to presojo opravili hitro in učinkovito. Sicer bo vtis v javnosti, da če ne morejo v kratkem času narediti reda v svojih vrstah, kako potem pričakovati, da ga bodo naredili med tistimi, za katere se je oblast odločila, da so ravnali v nasprotju z zakonom.

Pri tem nikakor ne mislimo, da bi morala vsaka obtožba pripeljati do obsodbe. Če bi bilo tako, bi bilo s celotnim sistemom nekaj narobe – ne samo s tožilskim. Vsekakor pa ni prav, ne glede na to, kaj si o kakšnem obtožencu mislimo, da sodni sistem nekoga vsrka za več kot deset let, potem pa ugotovi, da mu ničesar ne more dokazati. Kazenski pregon je res tek na dolge proge in brez dvoma sta v določenih primerih – predvsem pri pregonu gospodarskega kriminala – policija in tožilstvo začela iz nič. Toda tudi maraton ni tek v nedogled. Enako mora veljati tudi za sodne postopke. Torej, kje smo, ne glede na to, kaj bo naplavil upravni državnotožilski nadzor, v (sedmih) primerih Janković?