A takšne kot Urške …

Urška Žolnir nima veliko skupnega s Prešernovo Urško, prevzetno ljubljansko lepotico, ki jo je vzel povodni mož. Lahko pa bi bila navdih za ep o vztrajni, nepopustljivi ženski, ki je z leti trdega dela, odrekanja in bolečin, ki si jih navadni smrtniki težko predstavljamo, dosegla skoraj vse cilje, ki si jih je postavila. V večini primerov bi te besede zvenele pretirane, patetične, a ne pri prvi olimpijki, ki je za samostojno Slovenijo osvojila zlato. Judoistka iz Pernovega pri Žalcu se je danes pridružila kolegom, ki so se v zadnjih dveh desetletjih povzpeli na Olimp – veslačema Iztoku Čop in Luki Špiku, strelcu Rajmondu Debevcu in metalcu kladiva Primožu Kozmosu – ter zaorala ledino za vse naše športnice.

Dosežku ustrezno je izbrala tudi primeren trenutek, saj danes mineva natanko 20 let, odkar sta Iztok Čop in Denis Žvegelj Sloveniji priveslala prvo samostojno kolajno, bron v Barceloni 1992. Čeprav v športu velja vodilo, da se v zgodovinski spomin vtisnejo le rezultati, ne pa podrobnosti, kako jih je kdo dosegel, si velja zapomniti predvsem Urškino pot do vrha. Ne le današnjega izjemnega dne, v katerem je v velikem slogu opravila s tekmicami z vseh vetrov – Nemko, Ekvadorko, Izraelko, Mongolko in za češnjo na torti še s Kitajko. Vseh teh zmag ne bi bilo, če ne bi vanje vložila 20 let treninga in tudi okrevanja po številnih poškodbah, ki so ogrozile kariero. Olimpijskega zlata ne bi bilo, če je ne bi »vzgojili« v zdravem športnem kolektivu, celjskem klubu Sankaku, na čelu s trenerjem Marjanom Fabjanom, ki se lahko podpiše že pod tri kolajne z OI.

Šport, ki ga z Urško ljubita, morda ni najbolj tržno razvit, je pa vsaj na vsaka štiri leta lahko zgled številnim drugim. Morda bo tudi navdih za slovenske adute, ki v Londonu še čakajo na svoj veliki dan.