Acta ali zagon 
civilne družbe

Vlada pravi, da je sporočilo razumela. A odločitev, da podpis sporazuma zamrzne, na »razumevanje« meče senco dvoma.
Objavljeno
19. februar 2012 12.37
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Aljaž Pengov Bitenc, Nedelo
Ko je korporacija Apple še razvijala zdaj kultni mobilni telefon iphone 4, je ena od ameriških spletnih revij spomladi leta 2010 objavila slike prototipa. Le nekaj dni pozneje so novinarju, ki je članek objavil, na vrata potrkali policisti in mu preiskali stanovanje ter računalniško opremo pod pretvezo kraje intelektualne lastnine. Nazadnje ni bil obtožen ničesar, si je pa moč sodelovanja države in korporacije verjetno zapomnil za vedno. Mimogrede: iphone 4 je nato postal eden najbolje prodajanih mobilnikov v zgodovini.

Takšne zgodbe smo pogosto odpravili s pripombo o neumnih Američanih. Zdaj, ko smo tik pred odločanjem o ratifikaciji sporazuma Acta, to ni več zgodbica za debato ob šanku, ampak kaj lahko postane slovenska ali celo evropska realnost. Javna predstavitev mnenj o sporazumu, ki je v petek potekala v državnem zboru, je zato veliko bolj pomembna, kakor se zdi na prvi pogled. Po dolgem dolgem času se je v Sloveniji znova aktivirala (še bolje, znova oblikovala) civilna družba, ki ne deluje kot eksponent te ali one politične opcije, ampak dela tisto, kar bi morala početi vedno in kar je nekoč (recimo, konec osemdesetih let) že počela. Oblasti je nastavila ogledalo in ji pokazala, da je izgubila stik z realnostjo.

Čeprav je Acta mednarodni trgovinski sporazum o preprečevanju širjenja ponaredkov, so plat zvona začeli biti predvsem tisti strokovnjaki in mnenjski voditelji, ki jih skrbi za varnost osebnih podatkov, zaradi vedno večjega nadzora držav in korporacij nad posamezniki ter zaradi oženja prostorov svobode pod pretvezo vedno večje izbire. Zato ni čudno, da so prvi protesti proti Acti potekali pod – sicer napačnim – geslom »vzeli nam bodo internet« in da se je v središču Ljubljane sredi sneženja zbralo presenetljivih tri tisoč ljudi.

Izkazalo se je, da pri vsem skupaj sploh ne gre za vprašanje nelegalnega prenašanja vsebin po spletu (po domače: tistega, zaradi česar vaš mulc vidi vse filme, še preden pridejo v Kolosej, in zaradi česar ima na računalniku vedno najnovejše windowse), ampak za to, da bi v imenu preganjanja spletnih piratov tako država kot korporacije lahko nadzirale in po potrebi onemogočale tiste posameznike in skupine v javni razpravi, ki bi jim bili tako ali drugače neprijetni. Primer z začetka tega besedila je več kot zgovoren.

Bolj ko je postajalo jasno, kaj Acta pravzaprav je, se pravi potencialni izgovor za države, da – sklicujoč se na mednarodne obveznosti – uvedejo doslej nepredstavljivo stopnjo nadzora nad državljani, bolj se je širil krog ljudi, ki sta jih motila tako vsebina sporazuma kot način poteka pogajanj.

V tednu, katerega konec držite v rokah, so se tako v javno razpravo vključili tako rekoč vsi, ki o teh stvareh kaj vedo, pa jih ni nihče vprašal. Od društva piratov (ki še ni stranka), informacijske pooblaščenke, nekdanjih in sedanjih ministrov, strokovnjakov za intelektualno lastnino, spletnih gurujev in poznavalcev elektronske demokracije do evropskih in domačih poslancev. Navsezadnje je prav eden slednjih, Roman Jakič iz Pozitivne Slovenije, dal pobudo za petkovo javno predstavitev mnenj, ki je pokazala presenetljivo enotnost mnenj: sporazum Acta je slab in škodljiv.

Nova vlada pravi, da je sporočilo razumela. Pri tem (bolj ali manj upravičeno) s prstom kaže na prejšnjo vlado, češ oni so se pogajali. A odločitev, da podpis sporazuma zamrzne, ne pa da od njega odstopi, kakor so skoraj v en glas zahtevali razpravljavci, na »razumevanje sporočila« meče senco dvoma. Civilna družba v Sloveniji se je morda res znova zagnala (se pravi, resetirala), a to je bil šele prvi korak. Oblast je prisluhnila, zdaj mora še slišati.