Agonija

Napovedi so bile napol apokaliptične. Če bi na volitvah slavili radikalci, bi se utegnilo začeti obleganje bank, kapitalski tokovi s tujino bi bili ustavljeni, začelo bi se grško slovo od evra ... Iz Evrope je prihajalo nedvoumno sporočilo: brez izpolnjevanja varčevalnih zavez boste bankrotirali, saj od nas ne boste več dobivali denarja. Takšna bolj ali manj odkrita grožnja je najbrž precej vplivala na odločitev Grkov na voliščih.

Na povolilni ponedeljek dramatičnih pretresov ni bilo, saj so slavile politične sile, na katere so stavili posojilodajalci. Druge okoliščine v Helenski republiki ostajajo nespremenjene. Grško gospodarstvo je v katastrofalnem položaju, socialni sistemi ne delujejo, klientelistični sistem je še trdno zasidran. Zategovanje pasu poglablja recesijo. Še več, Evropa izraža zadovoljstvo zaradi zmage tistih, ki so Grčijo spravili v tak položaj, da sploh ne more več preživeti brez tuje pomoči.

Glede na razmere bi težko pričakovali kaj drugega kot nadaljevanje agonije. Tudi nova grška vlada bo imela hude težave pri izpolnjevanju strogih varčevalno-reformnih zahtev, napetosti na domačih tleh se utegnejo še povečevati. Nejasno je, kako bodo najvplivnejši akterji sploh še lahko verodostojno pritiskali na Grke. Zdi se, kakor da je bila že sprejeta odločitev, da Atene tako rekoč za vsako ceno lahko ostanejo v območju evra, ker bi bili vsi drugi razpleti še dražji in bolj tvegani

To, kar je po zadnji fazi grške krize popolnoma jasno, je, da se EU z dolžniško krizo ne more več spopadati tako kot doslej. Razmeroma majhna Grčija že tako za denarno unijo ne bi mogla biti usodna, če ne bi bilo v vrsti dolžniških bolnikov še več drugih držav. Zahtevani rekordni donosi za španske obveznice so strašljivo znamenje. Priložnosti za nov začetek v bitki za evro bo počasi začelo zmanjkovati.