Aktivnost ni odvisna od 34 evrov na mesec

Enostarševska družina z dvema otrokoma v vrtcu in brez premoženja prejme od države, če je starš brezposeln, po izračunih ministrstva za delo, družino, socialne zadeve, 956 evrov razpoložljivega dohodka. Denarna socialna pomoč (DSP), otroški dodatek, zdravstveni prispevki, subvenciji za vrtec in najemnino pa državno blagajno skupaj stanejo 1986 evrov. Če je starš zaposlen z minimalno plačo, ima razpoložljivega dohodka 1113 evrov, torej 157 evrov več, če prejema povprečno plačo, pa 1255 evrov. V tem izračunu ni upoštevana izredna denarna socialna pomoč, za izjemne izdatke, vezane na preživetje, ki lahko znaša do 1487 evrov na leto.

Tu gre za gole številke, brez življenjskega konteksta, po katerih je mogoče sklepati, da je razlika med prejemniki socialnih transferjev in zaposlenimi z minimalno plačo razmeroma majhna. A le, če govorimo o družinah z otroki.

Statistika je precej drugačna, če je brez službe in lastnega dohodka človek, ki živi sam. Upravičen je do denarne socialne pomoči 297 evrov, subvencija najemnine je sorazmerno nižja, kot je za družino, zdravstvene storitve mu krije država, do štirikrat na leto lahko zaprosi za izredno pomoč.

Meja tveganja revščine v Sloveniji je 616 evrov na mesec, pod njo živi približno 14 odstotkov prebivalstva, delež otrok je manjši, delež samskih pa je kar 28-odstoten. Posebej ranljiva kategorija so starejše ženske, ki še ne izpolnjujejo pogojev za upokojitev. Skoraj 72 odstotkov od približno 50.000 prejemnikov denarne socialne pomoči je samskih oseb.

Na predlog ministrstva, da bi se minimalni znesek dohodka za posameznika zvišal z 297 na 331 evrov, pri čemer bi za družine ostalo enako, je rdečo luč dalo finančno ministrstvo. Predvsem zaradi javnofinančnih učinkov, ki predstavljajo predvidoma 14 milijonov evrov letos in 18 milijonov prihodnje leto, skrbi pa jih tudi, da bi se zaradi 34 evrov razlike na mesec povečala past neaktivnosti, ki je v Sloveniji med večjimi. Izražajo tudi bojazen, da bi dvig za sabo potegnil zahteve po davčnih ugodnostih.

Na to, da je razlika med transferji in minimalnimi plačami nestimulativna, nas opozarjajo tudi mednarodne organizacije. Da so med tistimi, ki zaprosijo za DSP, tudi mladi, ki živijo pri starših in izkoristijo možnost, da prijavijo lastno gospodinjstvo, je tudi res. Za pristojne bi moral biti skrb vzbujajoč tudi podatek, da je zgolj okrog 7000 prejemnikov DSP dovolj dejavnih, da izpolnjujejo pogoje za 86 evrov dodatka za delovno aktivnost. Po čemer bi bilo mogoče sklepati, da je večina bodisi popolnoma zapadla v pasivnost bodisi ima drug vir preživetja.

Namesto da bi poskušali vzpostaviti mehanizme, ki bi polovili tiste, ki so našli luknje v sistemu in ga prinašajo naokoli, ni posluha za potisnjene na rob, ki res nimajo za preživetje. Prav gotovo 34 evrov na mesec ne bo razlog, zaradi katerega bodo raje še naprej brez dela.