Ali je pri nas kaj drugače?

Nagrajevanje je zgodovinsko najbolj trdovraten in tudi družbeno najbolj sprejemljiv način favoriziranja »koristnih« posameznikov. Je moralni in večinoma tudi materialni dokaz spoznanja, da so eni pač boljši od drugih, nekateri pa so celo tako dobri, da si zaslužijo »nagrado«, se pravi piedestal ali podstavek. To velja za vse družbe, pretekle in sedanje, in tudi za vsa področja ustvarjalnosti. Kultura in umetnost sta polji, kjer imajo nagrade izrazito dvojno vrednostno funkcijo; po eni strani so obrnjene nazaj, so »plačilo« za dobro in veliko delo, po drugi strani kažejo naprej, opozarjajo na prelome in novosti, ki (morda) prihajajo; nagrade vrednostni sistem torej utrjujejo in ga hkrati rahljajo.

Ali je pri nas kaj drugače? V bistvu ne. Naša specifika je le ta, da nimamo velikih zasebnih korporacij in fundacij, ki bi pri nagrajevanju prebijale nacionalne meje (kot nam najbližja avstrijska Herderjeva nagrada na primer), tako rekoč vse slovenske nagrade (svetla izjema je vilenica) so namenjene domačim naslovnikom in se prek takšnih ali drugačnih ovinkov (stanovskih, mestnih, institucionalnih) napajajo iz javnega denarja. V tem pogledu smo najbrž precej unikatni. Dejstvo, da trije slovenski dnevni časopisi podeljujejo vsak svojo literarno nagrado, je dober, a za zdaj edini korak v drugačno smer. Pretres vseh področij, ki smo ga opravili – živa umetnost, kulturna dediščina, življenjski opusi posameznikov –, pove, da v Sloveniji podeljujemo skoraj petdeset nagrad (ki znašajo od 21.000 do 1500 evrov), pri čemer seveda niso vštete tiste, ki spremljajo izobraževanje ali imajo predvsem lokalno vrednost. Petdeset? Da, slovenski kulturni ustvarjalci imajo dovolj razlogov za upanje, da bo njihovo delo prepoznano.

So te nagrade po posameznih področjih porazdeljene dovolj enakomerno? Niso. Iz poročila je razvidno, da so močno favorizirani tradicionalni »besedni« teritoriji, literatura in gledališče, zapostavljeni pa vizualni in gibalni, med njimi najbolj novo področje performativnih dejavnosti. Nagrada, ki bi ta del sodobnega ustvarjanja posvojila in ga s tem tudi bistveno približala širši javnosti, zagotovo manjka. S tem pa ni rečeno, da je treba opustiti katero od že uveljavljenih.