Galerija
Ali Semolič ve?
Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, ki jo že dve desetletji vodi Dušan Semolič, je v začetku tedna vložila pobudo za razpis naknadnega referenduma o pokojninski reformi, komaj sprejeti v državnem zboru. Nekaj dni zatem so se Semoličevim sindikalistom pridružile še druge velike sindikalne centrale. Zakaj so se odločili za to potezo, bodo voditelji teh central sporočili 28. decembra.
Semolič kot navit ponavlja, da je sprejeta pokojninska reforma »protidelavska« in da sindikati ne morejo privoliti, da bo »politika sledila stališčem mednarodnih institucij, ki želijo bančni sistem reševati na račun znižanja pravic državljanov«.
Pristojni minister za delo Svetlik (s Semoličem se v Odmevih pogovarjata kot star, malce sprt zakonski par) se je ob napovedi sprememb veljavnega pokojninskega sistema skliceval predvsem na dvoje.
Prvič, sedanji sistem bi načeloma lahko zdržal do leta 2018 ali kvečjemu do 2020, ko bi se, če ne bi bilo sprememb, zlomil. Rodnost v preteklih desetletjih je bila nizka, pričakovana življenjska doba pa se naglo podaljšuje. Število upokojencev v primerjavi z aktivno delovno populacijo zato hitro narašča. Vzdržnosti pokojninske blagajne ni mogoče doseči drugače kot z zvišanjem starosti za polno pokojnino in podaljšanjem delovne dobe. Pri tem bo vlada čim bolj pravično obravnavala vse skupine in generacije.
Drugič, tu je, kot ga je imenoval Svetlik, zunanjepolitični razlog. Če malo poenostavimo: večina razvitih držav Zahoda ima zaradi reševanja bank in podjetij zelo visoke proračunske primanjkljaje, ki jih bodo v naslednjih letih morale »pokrivati« z novim zadolževanjem. Pri tem bo na oceno kreditne sposobnosti posamezne države in višino obresti precej bolj kot do sedaj vplivalo tudi to, ali je pokojninski sistem dolgoročno prilagojen staranju družbe.
Na vzdržnost pokojninskega sistema torej vplivajo demografska, pa tudi gospodarska gibanja. V sedanji krizi so prav zadnja še posebej nepredvidljiva. Okrevanje in rast sta še vedno negotova; če bi se stvari obrnile v slabo smer, česar ni mogoče izključiti, čaka razviti Zahod, z njim pa tudi Slovenijo, stagnacija ali pa celo nova recesija z velikim številom brezposelnih. Prispevki v pokojninsko blagajno bodo v takem primeru nestanovitni, utegnejo pa se celo zmanjšati.
Posebno vprašanje je negotovost glede dostopa držav do posojil v prihodnjih letih. Kot že rečeno, bo ena od potencialnih točk, ki bo podvržena oceni trgovcev z državnimi obveznicami, tudi vzdržnost pokojninskega sistema. Država z dolgoročno nevzdržnim pokojninskim sistemom bo posojila najemala težje in po višji ceni, če sploh.
Slovenija z zadolževanjem za sedaj nima zelo velikih težav, saj njen proračunski primanjkljaj in javni dolg nista katastrofalno visoka. Marsikatera članica EU, pa tudi ZDA so v precej slabšem položaju. Problem je, da je obseg prihrankov, ki so v svetovnem merilu na voljo za posojila državnim blagajnam, močno omejen. Bitka za posojila bo čedalje bolj zagrizena, večji in močnejši bodo imeli prednost.
Večina evropskih držav to že občuti, celo Nemčija. Trgovci z državnimi obveznicami kot lovski psi prežijo na šibke točke posameznih držav; ko jih odkrijejo, jim posojila neusmiljeno dražijo. Tudi od Slovenije precej večje države proti temu ne najdejo pravega orožja. Tej torturi sta doslej podlegli Grčija in Irska, grozi pa tudi nekaterim drugim.
Nad ravnanjem trgovcev z obveznicami – Semolič govori o mednarodnih institucijah – se lahko zgražamo, vendar to nič ne pomaga. Država Slovenija se bržkone ne bo mogla izogniti hudim težavam s solventnostjo, če ne bo pravočasno spremenila pokojninskega sistema. Če ga ne bo, si bo sama pomagala splesti vrv, na katero bo ob slabem razvoju obešena.
Gre, skratka, za spregledovan, a skrajno resen vidik pokojninske reforme.
Semoličevi sindikati, ki so marsikdaj odločilno vplivali na to, da je življenje v Sloveniji bolj znosno, kot bi bilo brez njih, imajo morda dobre namene. Želijo prepričati zaposlene, da delujejo v njihovo korist in da se nanje lahko zanesejo.
Toda z naknadnim referendumom o že sprejeti pokojninski reformi, pri kateri je vlada med pogajanji močno popustila (za skoraj dva odstotka BDP), gredo v povsem napačno smer. Z referendumom spuščajo umetno meglo, težav ne rešujejo, pač pa jih celo poglabljajo.
Ogrožajo pokojninsko blagajno in upokojence, še zlasti bodoče, pa tudi stabilnost celotne države.
Če delajo to iz nevednosti, je žalostno, če zavestno, pa je to škandalozno zanemarjanje državnih interesov.
Paradoksalno bo morebiten padec pokojninske reforme na referendumu najbolj prizadel prav tovarniške delavce, za katere se Semoličevi in drugi sindikati menda najbolj zagrizeno borijo. Če bo ta najbolj lojalni in najbolj bojeviti del članstva ugotovil, da je žrtev nepremišljenega ravnanja svojega vodstva, utegne biti to pogreb slovenskega sindikalizma.
Pristojni minister za delo Svetlik (s Semoličem se v Odmevih pogovarjata kot star, malce sprt zakonski par) se je ob napovedi sprememb veljavnega pokojninskega sistema skliceval predvsem na dvoje.
Prvič, sedanji sistem bi načeloma lahko zdržal do leta 2018 ali kvečjemu do 2020, ko bi se, če ne bi bilo sprememb, zlomil. Rodnost v preteklih desetletjih je bila nizka, pričakovana življenjska doba pa se naglo podaljšuje. Število upokojencev v primerjavi z aktivno delovno populacijo zato hitro narašča. Vzdržnosti pokojninske blagajne ni mogoče doseči drugače kot z zvišanjem starosti za polno pokojnino in podaljšanjem delovne dobe. Pri tem bo vlada čim bolj pravično obravnavala vse skupine in generacije.
Drugič, tu je, kot ga je imenoval Svetlik, zunanjepolitični razlog. Če malo poenostavimo: večina razvitih držav Zahoda ima zaradi reševanja bank in podjetij zelo visoke proračunske primanjkljaje, ki jih bodo v naslednjih letih morale »pokrivati« z novim zadolževanjem. Pri tem bo na oceno kreditne sposobnosti posamezne države in višino obresti precej bolj kot do sedaj vplivalo tudi to, ali je pokojninski sistem dolgoročno prilagojen staranju družbe.
Na vzdržnost pokojninskega sistema torej vplivajo demografska, pa tudi gospodarska gibanja. V sedanji krizi so prav zadnja še posebej nepredvidljiva. Okrevanje in rast sta še vedno negotova; če bi se stvari obrnile v slabo smer, česar ni mogoče izključiti, čaka razviti Zahod, z njim pa tudi Slovenijo, stagnacija ali pa celo nova recesija z velikim številom brezposelnih. Prispevki v pokojninsko blagajno bodo v takem primeru nestanovitni, utegnejo pa se celo zmanjšati.
Posebno vprašanje je negotovost glede dostopa držav do posojil v prihodnjih letih. Kot že rečeno, bo ena od potencialnih točk, ki bo podvržena oceni trgovcev z državnimi obveznicami, tudi vzdržnost pokojninskega sistema. Država z dolgoročno nevzdržnim pokojninskim sistemom bo posojila najemala težje in po višji ceni, če sploh.
Slovenija z zadolževanjem za sedaj nima zelo velikih težav, saj njen proračunski primanjkljaj in javni dolg nista katastrofalno visoka. Marsikatera članica EU, pa tudi ZDA so v precej slabšem položaju. Problem je, da je obseg prihrankov, ki so v svetovnem merilu na voljo za posojila državnim blagajnam, močno omejen. Bitka za posojila bo čedalje bolj zagrizena, večji in močnejši bodo imeli prednost.
Večina evropskih držav to že občuti, celo Nemčija. Trgovci z državnimi obveznicami kot lovski psi prežijo na šibke točke posameznih držav; ko jih odkrijejo, jim posojila neusmiljeno dražijo. Tudi od Slovenije precej večje države proti temu ne najdejo pravega orožja. Tej torturi sta doslej podlegli Grčija in Irska, grozi pa tudi nekaterim drugim.
Nad ravnanjem trgovcev z obveznicami – Semolič govori o mednarodnih institucijah – se lahko zgražamo, vendar to nič ne pomaga. Država Slovenija se bržkone ne bo mogla izogniti hudim težavam s solventnostjo, če ne bo pravočasno spremenila pokojninskega sistema. Če ga ne bo, si bo sama pomagala splesti vrv, na katero bo ob slabem razvoju obešena.
Gre, skratka, za spregledovan, a skrajno resen vidik pokojninske reforme.
Semoličevi sindikati, ki so marsikdaj odločilno vplivali na to, da je življenje v Sloveniji bolj znosno, kot bi bilo brez njih, imajo morda dobre namene. Želijo prepričati zaposlene, da delujejo v njihovo korist in da se nanje lahko zanesejo.
Toda z naknadnim referendumom o že sprejeti pokojninski reformi, pri kateri je vlada med pogajanji močno popustila (za skoraj dva odstotka BDP), gredo v povsem napačno smer. Z referendumom spuščajo umetno meglo, težav ne rešujejo, pač pa jih celo poglabljajo.
Ogrožajo pokojninsko blagajno in upokojence, še zlasti bodoče, pa tudi stabilnost celotne države.
Če delajo to iz nevednosti, je žalostno, če zavestno, pa je to škandalozno zanemarjanje državnih interesov.
Paradoksalno bo morebiten padec pokojninske reforme na referendumu najbolj prizadel prav tovarniške delavce, za katere se Semoličevi in drugi sindikati menda najbolj zagrizeno borijo. Če bo ta najbolj lojalni in najbolj bojeviti del članstva ugotovil, da je žrtev nepremišljenega ravnanja svojega vodstva, utegne biti to pogreb slovenskega sindikalizma.
Predstavitvene vsebine
Ne spreglejte
VEČ NOVIC
Predstavitvene vsebine
Komentarji