Ali več Evropske unije pomeni tudi več Slovenije
O pasivni vlogi Slovenije v Evropi.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen
Petnajst let po pridružitvi integraciji bi moralo biti jasno, ali več Evropske unije pomeni tudi močnejšo Slovenijo. EU resda ni več tisto, kar je bila – kos za kosom izginjajo njene pomembne plasti, z vsakim dnem je je nekoliko manj, poleg tega država ni izkoristila članstva tako, kakor bi ga lahko – ne glede na vse ostaja brez alternative. Varnost in preživetje zagotavlja Sloveniji samo evropski okvir, Evropa nam še vedno postavlja civilizacijski standard, še vedno je korektiv za našo lastno neumnost. Vedno znova in znova si je smiselno postaviti tisto bistveno vprašanje, kje bi bila Slovenija, če ne bi bila v Evropski uniji.
Pa vendar je naslovno vprašanje za mnoge izključujoča dilema, še posebno v času populizma. To ne velja samo za nacionaliste na Madžarskem, Poljskem, v Italiji in drugod na celini, ki terjajo več nacionalne suverenosti, temveč tudi za številne druge, ki prevprašujejo evropsko povezavo takšno, kakršna je, predvsem njen odmik od temeljnih vrednot – EU je pred nujnostjo preobrazbe oziroma demokratične revitalizacije. Pred volitvami v evropski parlament čez nekaj mesecev se bíje spopad idej med »suverenisti« in »evropeisti«, pri čemer so ti zadnji samo nekoliko manj slaba izbira. Ni čisto jasno, kaj bo prinesla letošnja pomlad, upanja na pravo evropsko pomlad ni na obzorju.
V tukajšnjem okolju je ključno predvsem vprašanje, kam spada Slovenija, ki tačas ni v nobeni skupini. Ali hoče biti med najbolj povezanimi članicami Evropske unije ali pa so ji bliže koncepti Unije nacionalnih, suverenih držav? Razmeroma kmalu se bo slovenska država znašla pred zelo konkretnim vprašanjem, ali si prizadeva za notranji krog, skupino zelo integriranih držav članic, ali pa želi obstati v zunanjem, narahlo povezanem krogu držav.
Dilemo, ki je središčna za prihodnost Slovenije v Evropski uniji, je v ponedeljek povzela razprava v klubu nekdanjih slovenskih veleposlanikov. Diplomatsko-politično zasedba razpravljavcev je odprla najaktualnejša zunanjepolitična vprašanja, povezana s položajem države v EU, in tudi z dograjevanjem institucionalne zgradbe integracije, vlogami in pristojnostmi posameznih ustanov, postopkov odločanja. To so vprašanja, ki nimajo enoznačnih in sprejemljivih odgovorov, in so že naletela na odpor v državah, na primer neliberalnih demokracijah na vzhodu, ki verjamejo v nacionalno samozadostnost.
Celota vprašanj je vpeta v spremenjeni kontekst Evropske unije, z brexitom, notranjepolitično krizo v Franciji, Italijo, ki se je v zadnjem letu spremenila do nerazpoznavnosti. Medtem ko bo celina leto 2019 porabila za volitve vseh volitev, razglaša jih za najpomembnejše do zdaj, se razmere v svetu dramatično hitro zaostrujejo. Nemara smo podcenili tudi bolečino brexita; ne gre samo za novi status in način odhoda Velike Britanije, ampak za spremenjena politična razmerja med članicami, je bilo rečeno razpravi – povečuje se specifična teža Francije in Nemčije kot motorja integracije.
Ali več EU pomeni več Slovenije? Dilemo je moderator naslovil na veleposlanika v EU Janeza Lenarčiča. »Pod dvema pogojema: če se bo Unija uspešno zoperstavila populizmu in če se bo obnovila komunitarna metoda, ki je oslabela.« Imenovani je govoril o uvedbi kvalificirane večine na skoraj vseh področjih, o problematičnosti vodilnih kandidatov (nem. Spitzenkandidati), politizaciji bruseljske komisije. Problem komisije, nekoč je imela več simpatij za male države, zdaj streže interesom velikih članic, je ponazoril z za Slovenijo bolečim primerom podaljšanja notranjega nadzora na meji z Avstrijo. To sta želeli Nemčija in Francija, Bruselj se za specifike Slovenije in njene severne meje, ki jo prestopa le malo migrantov, ne meni. Vtis različnih vatlov, ko gre za banke, in dvojnih meril, ko gre za potrošnike na vzhodu in zahodu, je problematičen. Podoba spolitizirane komisije in Jean-Clauda Junckerja, ta pogosto ni usklajen ne s svojim kabinetom, ne s komisarji, ne s strokovnimi službami EU, se zrcali v slabem mnenju tukajšnjih državljanov o EU.
Praksa, ki se je oddaljila od tega, kar je Evropska unija bila, in neavtonomna komisija, ki ni več varuhinja pogodb EU, se v naši percepciji dopolnjuje s šibko vlogo Slovenije v EU. Vemo, da se Slovenija nerada opredeljuje, noče sprejemati političnih odločitev, je med najpasivnejšimi članicami, kar velja tudi za evropske poslance iz Slovenije; ob čemer ne moremo mimo nedavne sramote, peterica poslancev se je znašla v zelo majhni skupini njih, ki so glasovali proti zamrznitvi kohezijskih sredstev državam, ki kršijo načela vladavine prava.
Svojih interesov nismo znali artikulirati vedno in povsod, je v razpravi pripomnil nekdanji predsednik parlamenta Milan Brglez. Še tistih institucionalnih vzvodov, ki jih Slovenija ima, ne izkorišča, je komentiral Zoran Stančič, vodja tukajšnjega predstavništva evropske komisije. Ministri imajo tudi problem z udeleževanjem sestankov v Bruslju, kakor da ne bi bila večina našega življenja odvisna od odločitev, sprejetih na evropski in ne nacionalni ravni. Zadeve so tudi precej prozaične, je pojasnjeval veleposlanik v EU: volja za udeležbo je pošla zaradi drastično nižjih dnevnic in slabih letalskih povezav, brez bolj »stimulativnega ozračja«, se bo težko kaj spremenilo.
Ne nepomembne niso niti priprave na predsedovanje svetu EU v drugi polovici leta 2021, pri čemer bo največja zagata kadrovska, saj je bila ekipa predsedovanja iz mandata leta 2018 razmontirana. Stanje reči je lucidno strnil moderator razprave. Je novo predsedovanje priložnost ali je breme?
Kot običajno govorijo sami zase tudi rezultati javnomnenjskih anket. Številke kažejo, da skoraj tri četrt Slovencev meni, da je članstvo v EU dobra stvar, pa vendar ima komaj vsak deseti pozitivno mnenje o vlogi Slovenije v povezavi. Percepcija Slovencev je torej močno povezana z vplivom v osemindvajseterici, ta ni zanemarljiv samo zaradi velikosti in objektivno majhne vloge, ampak tudi zaradi lastne nedejavnosti. Postavlja se še mučno vprašanje, ali državljani dejansko mislijo, da bi bilo bolje, če bi bili zunaj EU. Brexit je boleča tema, vendar je, je pokazala debata predvčerajšnjim, odprl oči glede dvojega: celo Otok opaža, da EU nima alternative, kaj šele kaka Slovenija; medtem ko je brexit z vprašanjem irske meje in nevarnostjo ponovnega nasilja postal najbolj plastičen dokaz za to, da EU ostaja tudi mirovni projekt.
Pa vendar je naslovno vprašanje za mnoge izključujoča dilema, še posebno v času populizma. To ne velja samo za nacionaliste na Madžarskem, Poljskem, v Italiji in drugod na celini, ki terjajo več nacionalne suverenosti, temveč tudi za številne druge, ki prevprašujejo evropsko povezavo takšno, kakršna je, predvsem njen odmik od temeljnih vrednot – EU je pred nujnostjo preobrazbe oziroma demokratične revitalizacije. Pred volitvami v evropski parlament čez nekaj mesecev se bíje spopad idej med »suverenisti« in »evropeisti«, pri čemer so ti zadnji samo nekoliko manj slaba izbira. Ni čisto jasno, kaj bo prinesla letošnja pomlad, upanja na pravo evropsko pomlad ni na obzorju.
V tukajšnjem okolju je ključno predvsem vprašanje, kam spada Slovenija, ki tačas ni v nobeni skupini. Ali hoče biti med najbolj povezanimi članicami Evropske unije ali pa so ji bliže koncepti Unije nacionalnih, suverenih držav? Razmeroma kmalu se bo slovenska država znašla pred zelo konkretnim vprašanjem, ali si prizadeva za notranji krog, skupino zelo integriranih držav članic, ali pa želi obstati v zunanjem, narahlo povezanem krogu držav.
Dilemo, ki je središčna za prihodnost Slovenije v Evropski uniji, je v ponedeljek povzela razprava v klubu nekdanjih slovenskih veleposlanikov. Diplomatsko-politično zasedba razpravljavcev je odprla najaktualnejša zunanjepolitična vprašanja, povezana s položajem države v EU, in tudi z dograjevanjem institucionalne zgradbe integracije, vlogami in pristojnostmi posameznih ustanov, postopkov odločanja. To so vprašanja, ki nimajo enoznačnih in sprejemljivih odgovorov, in so že naletela na odpor v državah, na primer neliberalnih demokracijah na vzhodu, ki verjamejo v nacionalno samozadostnost.
Celota vprašanj je vpeta v spremenjeni kontekst Evropske unije, z brexitom, notranjepolitično krizo v Franciji, Italijo, ki se je v zadnjem letu spremenila do nerazpoznavnosti. Medtem ko bo celina leto 2019 porabila za volitve vseh volitev, razglaša jih za najpomembnejše do zdaj, se razmere v svetu dramatično hitro zaostrujejo. Nemara smo podcenili tudi bolečino brexita; ne gre samo za novi status in način odhoda Velike Britanije, ampak za spremenjena politična razmerja med članicami, je bilo rečeno razpravi – povečuje se specifična teža Francije in Nemčije kot motorja integracije.
Kmalu bo prišel čas odločitev: kdor hoče v Evropski uniji več suverenosti, bo ostal na obrobju.
Ali več EU pomeni več Slovenije? Dilemo je moderator naslovil na veleposlanika v EU Janeza Lenarčiča. »Pod dvema pogojema: če se bo Unija uspešno zoperstavila populizmu in če se bo obnovila komunitarna metoda, ki je oslabela.« Imenovani je govoril o uvedbi kvalificirane večine na skoraj vseh področjih, o problematičnosti vodilnih kandidatov (nem. Spitzenkandidati), politizaciji bruseljske komisije. Problem komisije, nekoč je imela več simpatij za male države, zdaj streže interesom velikih članic, je ponazoril z za Slovenijo bolečim primerom podaljšanja notranjega nadzora na meji z Avstrijo. To sta želeli Nemčija in Francija, Bruselj se za specifike Slovenije in njene severne meje, ki jo prestopa le malo migrantov, ne meni. Vtis različnih vatlov, ko gre za banke, in dvojnih meril, ko gre za potrošnike na vzhodu in zahodu, je problematičen. Podoba spolitizirane komisije in Jean-Clauda Junckerja, ta pogosto ni usklajen ne s svojim kabinetom, ne s komisarji, ne s strokovnimi službami EU, se zrcali v slabem mnenju tukajšnjih državljanov o EU.
Praksa, ki se je oddaljila od tega, kar je Evropska unija bila, in neavtonomna komisija, ki ni več varuhinja pogodb EU, se v naši percepciji dopolnjuje s šibko vlogo Slovenije v EU. Vemo, da se Slovenija nerada opredeljuje, noče sprejemati političnih odločitev, je med najpasivnejšimi članicami, kar velja tudi za evropske poslance iz Slovenije; ob čemer ne moremo mimo nedavne sramote, peterica poslancev se je znašla v zelo majhni skupini njih, ki so glasovali proti zamrznitvi kohezijskih sredstev državam, ki kršijo načela vladavine prava.
Svojih interesov nismo znali artikulirati vedno in povsod, je v razpravi pripomnil nekdanji predsednik parlamenta Milan Brglez. Še tistih institucionalnih vzvodov, ki jih Slovenija ima, ne izkorišča, je komentiral Zoran Stančič, vodja tukajšnjega predstavništva evropske komisije. Ministri imajo tudi problem z udeleževanjem sestankov v Bruslju, kakor da ne bi bila večina našega življenja odvisna od odločitev, sprejetih na evropski in ne nacionalni ravni. Zadeve so tudi precej prozaične, je pojasnjeval veleposlanik v EU: volja za udeležbo je pošla zaradi drastično nižjih dnevnic in slabih letalskih povezav, brez bolj »stimulativnega ozračja«, se bo težko kaj spremenilo.
Ne nepomembne niso niti priprave na predsedovanje svetu EU v drugi polovici leta 2021, pri čemer bo največja zagata kadrovska, saj je bila ekipa predsedovanja iz mandata leta 2018 razmontirana. Stanje reči je lucidno strnil moderator razprave. Je novo predsedovanje priložnost ali je breme?
Kot običajno govorijo sami zase tudi rezultati javnomnenjskih anket. Številke kažejo, da skoraj tri četrt Slovencev meni, da je članstvo v EU dobra stvar, pa vendar ima komaj vsak deseti pozitivno mnenje o vlogi Slovenije v povezavi. Percepcija Slovencev je torej močno povezana z vplivom v osemindvajseterici, ta ni zanemarljiv samo zaradi velikosti in objektivno majhne vloge, ampak tudi zaradi lastne nedejavnosti. Postavlja se še mučno vprašanje, ali državljani dejansko mislijo, da bi bilo bolje, če bi bili zunaj EU. Brexit je boleča tema, vendar je, je pokazala debata predvčerajšnjim, odprl oči glede dvojega: celo Otok opaža, da EU nima alternative, kaj šele kaka Slovenija; medtem ko je brexit z vprašanjem irske meje in nevarnostjo ponovnega nasilja postal najbolj plastičen dokaz za to, da EU ostaja tudi mirovni projekt.
