Alternativa

Biološko orožje je bilo v svetu prepovedano leta 1972. Kemično orožje leta 1993. Uporaba pehotnih min, ki so še zdaj posejane v številnih delih sveta, tudi na Balkanu, je bila ustavljena s konvencijo iz leta 1997. Kasetnih bomb se uradno ne sme odmetavati od leta 2008. Kdaj bo za vedno prepovedano jedrsko orožje? Organizacija ICAN, letošnja dobitnica prestižne Nobelove nagrade za mir, ki si že več let prizadeva za svet brez jedrskega orožja, bi to najraje storila kar danes. Toda realnost ji ni naklonjena. Konvencije so, smrtonosno orožje pa na številnih frontah sveta še vedno grmi. Brez usmiljenja. Ne glede na žrtve. To se dogaja zato, ker je kultura vojne, in z njo povezani posli, še vedno bistveno močnejša od kulture miru. Jedrsko orožje je najstrašnejše med vsemi, saj v trenutku lahko izbriše na milijone ljudi. To morda še najbolje vedo v Hirošimi in Nagasakiju, ki ju je atomska bomba zaznamovala za zmeraj. Toda kljub takim izkušnjam se kopičenje raket z jedrskimi konicami nadaljuje. Na vrhuncu hladne vojne so jih našteli 64.000. Danes jih je neuradno še okoli 15.000. Tudi v Evropi. V naši neposredni soseščini. Pa Slovenija kljub temu ni podpisala mednarodne pogodbe o prepovedi jedrskega orožja, ki jo je v New Yorku ponudila v podpis letošnja Nobelova nagrajenka. Nenavadna poteza, kajti privrženost miru se dokazuje samo z dejanji. In ne z lojalnostjo tistim, ki se nočejo odpovedati jedrskemu orožju. Nekdanji ameriški predsednik Dwight D. Eisenhower je pred desetletji dejal, da si jedrske vojne preprosto ni mogoče privoščiti. Ker ni dovolj buldožerjev, da bi z njimi odstranjevali trupla z ulic. In ne ljudi, ki bi sedli za te stroje ... Kaj je torej alternativa? Predvsem svet brez orožja. Razorožitev. Spoštovanje mednarodnih pogodb, ki prepovedujejo uporabo sile. To je sporočilo letošnje Nobelove nagrade iz Osla. Ga bo kdo slišal?