Antijunaki

Najbolj samoten je David Cameron, bitka za novega predsednika evropske komisije je Britanijo še bolj osamila. Ni sam na obrobju. Šibak je François Hollande, ne pomnimo stanovalca Elizeja, ki bi imel tako malo predsedniške moči kot on. Celo ugled Angele Merkel je načet, njena podpora Jean-Claudu Junckerju je bila vsiljena, izsiljena rešitev. De facto vladarica ne obvladuje več Evrope kot do zdaj. Nazadnje ni zmagovit niti Juncker; 25 let je kot finančni minister in luksemburški premier obiskoval evropske institucije, tačas je simbol pretekle Evrope, ki so jo volivci zavrnili. Vzhajajoče zvezda na evropskem nebu je videti Matteo Renzi, ki danes prevzema vodenje EU.

Predsedovanje po lizbonski pogodbi ni več, kar je bilo. In vendar prihaja italijanski premier na čelo Unije kot močan voditelj, zmagovalec evropskih volitev. Sijajen rezultat je podelil neizvoljenemu Renziju legitimnost, med javnimi figurami v Italiji je samo še papež Frančišek bolj priljubljen kot on. Zmagal je z obljubo spremembe, zdaj hoče slogan izvoziti še v Bruselj. V času, ki mu pravijo »prazen semester«, ker bo v znamenju kadrovske trgovine za komisarje in Van Rompuyevega naslednika, bo znal kovati dobiček zase. In skoraj ni več slišati, da prihaja iz države sklerotičnega političnega in ekonomskega sistema ter ene najbolj zadolženih držav. Skoraj ni več pomisleka, ali v Italiji lahko uresniči, kar obljublja. Prevladal je vtis, da zmore mladi, ambiciozni Renzi opešani EU vdihniti nekaj svežine.

Toda na evropskem prizorišču ni junaka, ki bi ga Evropa v času večplastne krize  – ekonomske, ki še kar traja; politične, ki se nadaljuje; in geopolitične v Ukrajini, ki je nova – zelo potrebovala. V obtoku je veliko idej za jutri. In nič, kar bi reševalo Evropo danes.