Avantura

Italijanska vlada je bolj nestabilna, kot kažejo nasmehi novih ministrov in čestitke Evrope.

Objavljeno
09. september 2019 10.30
Posodobljeno
09. september 2019 10.55
Salvini je izgubil bitko, ne vojne, že samo v opoziciji bo zelo neprijeten, nevaren. FOTO: Reuters
V Italiji je prisegla nova vlada, suverenistično garnituro je zamenjala proevropska, namesto Mattea Salvinija, ki je zase zahteval »polna pooblastila«, je vajeti prevzel Giuseppe Conte; vzpostavljene so parlamentarna demokracija in njene prerogative, politika do priseljevanja se spreminja, položaj evropskega komisarja prevzema bivši premier, izkušeni Paolo Gentiloni – Italija se iz osame spet vrača na evropski podij. Bruselj in Berlin ploskata. Nazadnje je nastala »normalna« koalicija med Gibanjem 5 zvezd in Demokratsko stranko, abnormalni eksperiment, dolg 445 dni, ko je vlado de facto vodil »barbar« Salvini, je mimo. In vendar je na novo rimsko vlado mogoče pogledati tudi z druge perspektive.

Nastala je po neskončnih mukah in kot najčistejši izraz antisalvinizma. Od trenutka, ko je stari novi Conte z govorom v senatu uprizoril tako rekoč politični proces proti Salviniju, so si njegovi nasprotniki mrzlično prizadevali strniti vrste. Družilo jih je samo eno, nasprotovanje predčasnim volitvam. To je predsednik republike Sergio Mattarella izrabil kot grožnjo, nakar je nerešljivi rebus nove koalicije med populisti in levico, ki so venomer prezirali drug drugega, postal rešljiv. Sovražnici sta se prelevili v vladni zaveznici. Ne ena ne druga ni hotela ostati na čistini, nemočna ujetnica salvinijevskega projekta jesenskih volitev. Groteskna vladna kriza sredi visokega poletja se je zato lahko razpletla na edini možen način.

Toda nova vlada je rezultat golega taktiziranja. V podtekstu sklicevanja na ogroženo demokracijo in »nove barbare« sta stranki Luigija Di Maia in Nicole Zingarettija reševali svojo kožo. Nova transformacijska vlada je zagotovo bistveno bolj krhka in politično nestabilna, kot je razbrati iz nasmehov novih ministrov in čestitk Evrope.

In čeprav se toliko govori o diskontinuiteti, ki jo je za vstop v vlado terjal Zingaretti, ni nič manj opazna kontinuiteta, ki jo je zahteval Di Maio. Predvsem pa je nova Contejeva vlada na podoben način konfliktna, »anomalna«, kot je pred dnevi zapisala Repubblica, kot je bila prejšnja. Je véliki kompromis, za katerega je docela negotovo, koliko bo trajal.

V vladi treh koalicijskih strank, poleg Gibanja 5 zvezd in Demokratov se ji je pridružila še mala levičarska stranka Svobodni in enaki Pietra Grassa, izstopa neodvisna pravnica Luciana Lamorgese. Nekdanja milanska prefektinja velja za izbiro predsednika republike in je edino nevtralno, nestrankarsko ime. Resor notranjega ministrstva, Salvini ga je izrabljal za permanentno volilno kampanjo in netil strasti z zapiranjem južnoitalijanskih pristanišč ter pripeljal svojo skrajno desno stranko Liga do 34 odstotkov podpore, je bilo treba depolitizirati. V Farnesino, na položaj vodje diplomacije, vstopa mladi Di Maio, kar je glede na njegove preštevilne faux pase nenavadna odločitev.

Italijansko časopisje se je v teh dneh zabavalo z dolgim nizanjem njegovih spodrsljajev, od tistega, ko je omenjal Pinocheta v Venezueli, kitajskemu predsedniku Xiju rekel Ping, prek njegovega zagovarjanja izstopa Italije iz evroobmočja leta 2017 in naklonjenosti glavnemu akterju brexita Nigelu Farageu leta 2015 do izjav podpore rumenim jopičem in srečanju z njimi v okolici Pariza. Odnosi s Francijo so v času prejšnje vlade sploh zdrsnili na nizko raven, v novi vlogi jih bo Di Maio moral šivati. Najbrž pa bo slednje bolj prepuščeno spretnemu mediatorju Conteju.

V vladi je največ profesorjev in advokatov, pa tudi peterica ministrov brez diplome. Posebej težko nalogo bo imel gospodarski in finančni minister Roberto Gualtieri iz Demokratske stranke. Zgodovinar z doktoratom je bil evroposlanec, v Strasbourgu je bil 2014. izvoljen za vodenje vplivnega odbora za ekonomske in monetarne zadeve Econ. Čez nekaj dni bo v Helsinkih z evropskimi kolegi lahko sondiral, kako bo s pogajanji Italije o deficitu. To je tema, ki na državo najbolj zlovešče pritiska. Vlada mora do sredine oktobra bruseljski komisiji predstaviti predlog proračuna, brez 23 milijard evrov prilivov od zvišanja davka na dodano vrednost (Iva) – tega nihče noče, zadušilo bi javno porabo – se primanjkljaj približuje katastrofalnim trem odstotkom BDP.

Italija se vrača na evropsko prizorišče, in to je najvažnejše od vsega, pri tem je zelo pomembno dejstvo, da so bili za izvolitev nove predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen v parlamentu odločilni glasovi sicer protisistemskega Gibanja 5 zvezd. Ta točka je pomenila prelom s Salvinijem, in ne razhajanje o gradnji okoljsko problematične hitre železnice med Torinom in Lyonom.

Pa vendar stari problemi ostajajo, tudi z novo vlado se številna dejstva, od gospodarstva do javnega nezadovoljstva zaradi nereguliranega priseljevanja in negotovosti, povezanih z globalizacijo, niso spremenila, komentira Corriere. Italija je v težki ekonomski in finančni situaciji, gospodarsko stagnira, rasti ni, nezadovoljstvo italijanskih državljanov ostaja precejšnje. Najtežje vprašanje je, kaj bo sledilo v pogajanjih z Brusljem, ali bo Rimu uspelo razrahljati rigorozna evropska fiskalna pravila. To je konec tedna na forumu Ambrosetti omenil Mattarella, pritrdil mu je francoski finančni minister Bruno La Maire.

V širšem evropskem kontekstu se stvari zdijo rahlo manj črne, kot so bile. V Italiji je skrajno desna Liga vsaj začasno potisnjena na obrobje. Na regionalnih volitvah v nemških zveznih deželah Brandenburg in Saška pred tednom ni zmagala Alternativa za Nemčijo, čeprav je drugouvrščena in z visoko podporo. Toda na vzhodu Nemčije se je vseeno zdela njena zmaga najlažja, pa se ni uresničila. In tudi na Otoku novemu premieru Borisu Johnsonu ne gre gladko, izgubil je večino v britanskem parlamentu, opozicija in konservativci so odprli pot za preprečitev brexita brez dogovora. Nacionalisti v Evropi torej tudi izgubljajo, ne samo zmagujejo.

Salvini je izgubil bitko, ne vojne, že samo v opoziciji bo zelo neprijeten, nevaren. In Liga ostaja, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, najmočnejša politična stranka v državi, desna sredina lahko na volitvah zmaga. Salvini preži, ali se bo tudi ta vlada razletela.