Azijski rešilni splav
Delavce v Gorenju bi bolj kot dopust moral skrbeti bližajoči se veter z vzhoda.
Odpri galerijo
Trofeja. KARIKATURA: Marko Kočevar
Gorenje je, kot kaže, pred največjimi lastniškimi spremembami do zdaj. Zanj se resno zanimajo trije kitajski velikani iz industrije gospodinjskih aparatov. Če bodo lastniki velenjske družbe s katero od ponudb zadovoljni, bi Gorenje že do poletja lahko končalo v večinskih azijskih rokah.
Pridobitev strateškega partnerja, za kar se je jeseni odločila uprava pod vodstvom Franja Bobinca, naj bi bila rešilni splav za eno naših največjih družb, ki samo v Sloveniji zaposluje 6700 delavcev, skupaj pa kar 11.000. Gorenje se že leta bori na zrelem trgu bele tehnike in je v primerjavi s svojimi zahodnimi konkurenti palček. A to še zdaleč ni edina težava velenjske družbe. Podjetje je namreč visoko zadolženo, ustvarja izgubo iz osnovne dejavnosti, ima vse večje stroške dela in pičel dobiček ter v velikem delu ne dosega ciljev sprejete strategije. Edino področje, ki »prednjači«, so plače uprave.
Azijski snubci so v primerjavi z Gorenjem velikani, ki kujejo milijardne dobičke, družba v Šaleški dolini pa jih zanima predvsem kot odskočna deska za evropski trg. Rešilna vrv, na katero zdaj stavi vodstvo Gorenja, pa še zdaleč ne bo zastonj. Lastniškim bodo gotovo sledile tudi upravljavske in poslovne spremembe v podjetju, morda tudi selitev dela proizvodnje v cenejše kraje. Delavce v Gorenju bi zato bolj kot nekaj dni dopusta, zaradi katerega so hoteli stavkati, moral skrbeti bližajoči se veter z vzhoda.
Čeprav utegne prihod azijskega tigra tudi boleti, pa skoraj vsi deležniki zdaj stavijo nanj. Druga alternativa je pomoč države, ki je tam z manjšim deležem že prisotna in si propada šaleške družbe gotovo ne bi mogla privoščiti. Vendar izkušnje iz preteklih let kažejo, da se državno reševanje podjetij nemalokrat spremeni v umiranje na obroke. Tega si seveda ne želi nihče.
Pridobitev strateškega partnerja, za kar se je jeseni odločila uprava pod vodstvom Franja Bobinca, naj bi bila rešilni splav za eno naših največjih družb, ki samo v Sloveniji zaposluje 6700 delavcev, skupaj pa kar 11.000. Gorenje se že leta bori na zrelem trgu bele tehnike in je v primerjavi s svojimi zahodnimi konkurenti palček. A to še zdaleč ni edina težava velenjske družbe. Podjetje je namreč visoko zadolženo, ustvarja izgubo iz osnovne dejavnosti, ima vse večje stroške dela in pičel dobiček ter v velikem delu ne dosega ciljev sprejete strategije. Edino področje, ki »prednjači«, so plače uprave.
Azijski snubci so v primerjavi z Gorenjem velikani, ki kujejo milijardne dobičke, družba v Šaleški dolini pa jih zanima predvsem kot odskočna deska za evropski trg. Rešilna vrv, na katero zdaj stavi vodstvo Gorenja, pa še zdaleč ne bo zastonj. Lastniškim bodo gotovo sledile tudi upravljavske in poslovne spremembe v podjetju, morda tudi selitev dela proizvodnje v cenejše kraje. Delavce v Gorenju bi zato bolj kot nekaj dni dopusta, zaradi katerega so hoteli stavkati, moral skrbeti bližajoči se veter z vzhoda.
Čeprav utegne prihod azijskega tigra tudi boleti, pa skoraj vsi deležniki zdaj stavijo nanj. Druga alternativa je pomoč države, ki je tam z manjšim deležem že prisotna in si propada šaleške družbe gotovo ne bi mogla privoščiti. Vendar izkušnje iz preteklih let kažejo, da se državno reševanje podjetij nemalokrat spremeni v umiranje na obroke. Tega si seveda ne želi nihče.
