Bankrot varčevalne ihte

Za zagon gospodarstva je manj vneme kot za reševanje bank.

Objavljeno
10. januar 2013 20.40
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Prevladujoča diagnoza reševalcev evra je bila doslej bolj ali manj nedvoumna. Za izbruh dolžniške krize in težave sredozemskih članic območja evra so krivi izguba konkurenčnosti, napihovanje (nepremičninskih) balonov in preveliko zadolževanje. S poceni denarjem, ki so ga finančni trgi ponujali v izobilju, so kupovale socialni mir. Namesto za reforme so se odločale za zviševanje plač. Ob izbruhu krize se je »zabava« končala, baloni so se razpočili, ranljive države se niso mogle več financirati. Onstran Atlantika privoščljivo pišejo o bankrotu evropskega modela socialne države. Tudi zdravilo, ki so ga predpisovali predvsem v Berlinu in Bruslju, je bilo najprej videti razumno: film moramo zavrteti nazaj, začeti znova in za vsako ceno odpraviti napake. Navsezadnje, če bi države upoštevale dolgoletne reformno-varčevalne zahteve evropske komisije, kriza sploh ne bi izbruhnila. V zameno za pomoč s posojili morajo Grčija & Co. zniževati plače, krčiti socialno državo, učinkoviteje polniti državno blagajno. Padale so vlade, v Bruslju skoraj ni bilo meseca brez kakšnega kriznega vrha, utrjevali so se stereotipi o lenih Sredozemcih.

Tri leta po izbruhu dolžniške krize v Grčiji so v bitki s krizo začeli prevladovati optimistični toni, češ, evro je rešen, najhuje je za nami. Toda: krizne države, ki jim je bilo obljubljeno, da bosta njihovemu izpolnjevanju bolečih domačih nalog sledili solidarnostna pomoč in svetla prihodnost, še čakajo na zveličanje. Spopadati se morajo s kruto realnostjo. Poročilo o socialnem razvoju v EU leta 2012 je črno na belem opozorilo na dramatičnost razmer v kriznih državah, v katerih se položaj zaostruje kljub »rešilnim programom«. Na ulicah je izgubljena generacija brez perspektive.

Ključno sporočilo je, da se vrzel med javnofinančnim stabilnim severom in sredozemskim jugom še povečuje. Nemčija, Avstrija ali Luksemburg krize skoraj ne občutijo več. Grčija, Španija in Portugalska se po drugi strani utapljajo v recesiji, nadaljnjem kopičenju dolgov, nezaposlenosti. Komisar za socialo László Andor je govoril o poraznem letu za Evropo. Da so bila njihova pričakovanja glede negativnih učinkov varčevanja preveč optimistična, postaja jasno vsem, od strokovnjakov na washingtonskem sedežu IMF do bruseljske evrokracije.

Kljub temu je pri zaganjanju gospodarstva na jugu vneme precej manj kot pri reševanju bank in diktiranju varčevalnih ukrepov. Francoskemu predsedniku Françoisu Hollandu je sicer uspelo doseči sprejetje pakta za rast – z njim bi naj uravnotežili varčevalno ihto –, a njegova vsebina je le črka na papirju. Brez urejanja javnih financ in reformiranja se gospodarstvo sicer res ne more trajno postaviti na noge, a prepuščanje juga spirali recesije in množične brezposelnosti je igranje z ognjem z nepredvidljivimi posledicami. Tako za stabilnost samih držav kot celotne EU.