Beg ni pobeg

Povabilo na pustolovščino, med katero se lahko mladi za uro in pol postavijo v vlogo beguncev iz Afganistana in poskušajo skozi igro doumeti, kaj preživljajo ljudje, ki so morali zapustiti svoje domove in se brez vsega podati na dolgo pot v neznano, izvabi iz človeka nenaden odpor: Ali ste resni?! Kako lahko nekdo pri zdravi pameti neopisljive travme ljudi kakor koli poveže s pustolovščino? In za nameček to financira urad vlade za komuniciranje. To je tisti urad, ki ima v imenu samem besedo komuniciranje in bi moral biti odgovornejši v javnem diskurzu, kakor je opozorila umetnostna zgodovinarka Asta Vrečko. Pa niti tukaj se ne konča: tudi Vlada Republike Slovenije je z objavo na svoji facebook strani lepo pokazala, kako razume problem begunstva: »Ste za pobeg? Ste pripravljeni na popotovanje? Si upate izkusiti begunsko realnost skozi igro?«

Zdi se, da več sploh ni treba dodati, toda ko stopimo korak nazaj in si za hip oddahnemo od moraliziranja, opazimo drugo plat. To je odsev družbe, v kakršni živimo.

Že res, da čedalje bolj priljubljena metoda igrifikacije ni primerna za vzbujanje empatije do najranljivejših skupin ljudi, kajti v resnici se nihče ne more postaviti v kožo drugih in doumeti, kaj preživljajo. Toda če novice o več stotisočih beguncih in migrantih, ki množično zapuščajo domove iz preprostega vzroka - ker ne sebi ne svojim najbližjim ne morejo zagotoviti niti preživetja, kaj šele približno dostojnega življenja -, ne zvabijo iz nas vsaj toliko sočutja, da bi nehali razmišljati o tem, kako nam prav ti ljudje kradejo službe in kratijo pravice, so nujni posebni ukrepi. Tu pa smo hitro pri čisto navadnem makiavelističnem pristopu, da cilj posvečuje sredstva.

Če je sistem sobe, iz katere pobegnemo zmagoslavni, nasmejani in bogatejši za spoznanje, da je beguncem res težko in da so oni v resnici žrtve, potem je to najbrž res bolje kakor prepustiti se predsodkom in stereotipom, ki vladajo v družbi. Še zlasti ko govorimo o mladih, katerih pozornost je v času vseh mogočih digitalnih naprav in družbenih omrežij razpršena na tisoč koncev, zaradi česar jim - razumljivo - zmanjka časa in volje za aktualne teme v resničnem svetu. Inventivni pristopi, kakršni so sobe pobega in pustolovske igre, so menda pri vzbujanju njihove pozornosti uspešni. Zato na uradu vlade za komuniciranje pričakujejo, da bo »pobeg prispeval k senzibilizaciji mladih, krepitvi empatije in solidarnosti z begunci, k premagovanju stereotipov in strahu pred drugačnim, k večjemu zanimanju in spodbujanju kritičnega razmišljanja o tematiki«.

Vsekakor plemenit cilj, čeravno jim vlada s svojimi ukrepi, kakršen je postavitev bodeče žice ob meji s Hrvaško, ne daje ravno svetlega zgleda. Toda cilj bi moral biti drugačen, in to je, da se nam sploh ne bi bilo treba pogovarjati o tem, kako čim bolj domiselno izbrati način, da bomo okrepili empatijo in solidarnost z begunci in migranti. To bi moralo biti samoumevno.