Bika za roge

Poanta parafiranega dogovora med vlado in sindikati je bila precej taka, kot jo je na koncu za medije naznačil Branimir Štrukelj: opravili smo domačo nalogo, nastal je smiseln kompromis, ki pa je tudi pravna zaveza za oboje, da bo tokrat dogovorjeno res veljalo. Toda, je dejal, le rezi v javne plače ne morejo rešiti države iz krize. Treba se bo ukvarjati tudi z notranjimi rezervami in korupcijo. Najprej gašenje požara, torej, nato je v Sloveniji končno in takoj treba prijeti bika za roge.

Misija finančnega ministra Uroša Čuferja v Bruslju je bila nekako skladna s predvidevanji. Da se nobena od strani ni pretirano pogovarjala z mediji, lahko pomeni predvsem dvoje: prvič, da gre pod grožnjo finančnega zloma čisto dokončno zares, in drugič, da slovenska vlada s pomočjo evropske komisije natančno razume, kaj mora storiti, vendar ji to intimno ni všeč, zato kakega entuziazma ne more deliti z javnostjo.

V resnici – če citiramo še sveži pogovor nacionalne televizije s slovensko-ameriškim ekonomistom Egonom Zakrajškom – gre pritegniti njegovi ugotovitvi, da ima Slovenija že ves čas zelo »osnoven problem«. Ta zadeva podobno reformo ekonomskega in socialnega sistema, kakršnega je Nemčija sredi devetdesetih let pod socialno-demokratskim kanclerjem Gerhardom Schröderjem naredila že sredi devetdesetih let. Taka je bila sistemska pripomba, izrekel pa je tudi politično: Slovenija trpi pomanjkanje tako imenovane etične politike, ni videti prave politične vizije oziroma alternative, politični akterji (ne le zadnja, vse krizne vlade) ne kažejo resne volje po zagonu, kot ne bi verjeli v to, kar je treba narediti, in kot da nekaj počnejo le zato, ker so jih v to prisilile tržne razmere.

Prav zaradi tega najbrž ni naključje, da država skozi vlado premierke Bratuškove na tak način postaja učinkovita šele v razmerah skoraj že izrednega stanja. Ultimativna pobuda za ukrepe je bolj na strani evropske komisije kakor slovenskega parlamenta in nova krizna vlada je sestavljena na način in po metodi, ki je žezlo vladanja simbolično potisnila v roke ženski, potem ko je moška selekcija političnih prvoligašev odpovedala. Mar skrajno krizne napore v državi, kjer so ženske po tradiciji nesorazmerno malo zastopane na najvišjih državnih položajih, lahko učinkovito prenese le ženska?

Tudi na premierko Bratuškovo letijo tehtne pripombe. Ekonomist Jože P. Damijan je v Dnevniku zapisal, da njen vladni program varčevanja v imenu zagona gospodarstva pomeni bolj davčno ožemanje kakor resno gospodarsko alternativo. Toda, opomnimo: Slovenija ni le strokovni, temveč predvsem politično-etični problem, saj nobena vlada doslej niti noben parlament, ki je uradni zakonodajalec, države v dvajsetih letih niso sistemsko in učinkovito razbremenili korupcije oziroma korupcijskih tveganj. V tem je ključ do nelagodne zadržanosti politične elite vseh idejnih spektrov, ko gre – če spet citiramo Egona Zakrajška – za »osnovni problem«, prijeti bika za roge. Najbolj sta seveda odgovorni sedanja vlada in koalicija. Hotela je oblast in zdaj spoznava, kaj to v realnih mednarodnih gospodarskih in političnih razmerjih v resnici pomeni.