Blagajne z dobičkom

»Z zadovoljstvom lahko povem, da sistem davčnih blagajn deluje stabilno in brez težav,« je povedal Peter Grum z vrha finančne uprave, ki je bil vseskozi vprežen v usodne odločitve o novem sredstvu proti sivi ekonomiji.

Po enem letu je na mizi, s katere se hranijo uživalci proračunskega denarja, to pa smo vsi upravniki in uporabniki države, ležalo 81 milijonov evrov, ki jih brez davčnih blagajn ne bi bilo. Tako pokažejo uradne primerjave. Prvi obletnici obveznega potrjevanja računov bi morali v resnici nazdraviti 2. januarja, a sistem davčnih obračunov deluje z zamikom, zato so v finančni upravi letno bilanco na mizo položili po poldrugem letu. Če pomislimo, da je nekdanji direktor davčne uprave Ivan Simič poskušal poslati stroje nad sivo ekonomijo že pred desetimi, enajstimi leti, bomo laže razumeli praznično razpoloženje v vladi in pri finančnih nadzornikih, ko je prišel čas, da javnosti poročajo o »dobičku«, ki ga novo sredstvo prinaša javnim financam.

Teh 81 milijonov nam ne more zdaj nihče več vzeti, pravijo ljudje, ki stojijo za sistemom, dobili jih bomo tudi prihodnje leto in vsa leta naprej. Ta optimizem nas spodbuja k vprašanju, zakaj nismo začeli pobirati denarja s ceste že prej. Leta 2012 je vlada udarila z ostrim varčevalnim zakonom, ni pa napadla sive ekonomije, ki državi odnaša milijone evrov. Šele sredi leta 2013 so postali obvezni programi za elektronske blagajne, ki so zagotavljali sled za popravki v dnevnem prometu, s katerimi so si na koncu delovnega dne zavezanci malo »izboljšali« davčno osnovo za več dajatev. Uporabljali so programe, ki so bili na črnem trgu, nekateri ponudniki so bili na posebno dobrem glasu, z njimi so si ustvarili lepo premoženje. Tomaž Perše iz davčne uprave nam je 19. junija 2013 nepozabno pojasnil, kako je sistem deloval: »Imamo originalni račun za žemljico, rogljiček in beli hlebec. Imamo tudi prirejeni račun, ta je krajši za eno žemljico. In žemljica na žemljico davčna utaja!«

Davčne blagajne so zadnje na seznamu »mehanskega orodja«, ki ga je imela vlada v zalogi v delavnici, ko se je pripravljala, da bo omejila možnosti za prodajo blaga in storitev brez računov, ki ne prinaša nobenih dajatev v javne blagajne. S sistemom obveznega potrjevanja računov so vendarle omreženi le zavezanci, ki jih finančna uprava pozna. V slovenski javnosti je razširjeno mnenje, da velik del posla še vodno poteka na sivem trgu brez računov, da so »šušmarji« pravi carji, uboga raja pa plačuje davke. Izvedeti moramo, ali je res tako ali pa so to le gostilniške razprave brez osnove.

Žemljice na računih smo torej začeli preštevati šele pred štirimi leti, odkar v zakonu o davčnem postopku izrecno piše, da goljufivih programov ni dovoljeno uporabljati, čeprav sta bila poslovanje brez računov in delo na črno slovenska poslovna uspešnica vse od leta 1991. Koliko pekovskega peciva so nam požrli! Na to smo se pač spomnili zdaj, ko vemo, da so nam davčne blagajne samo v enem letu »podarile« 81 milijonov evrov.