Blišč in beda subvencij
Sedanji subvencijski sistem verjetno ne bo večen.
Odpri galerijo
Sedanji subvencijski sistem verjetno ne bo večen. KARIKATURA: Marko Kočevar
Kmetijske subvencije so tema, kjer se mnenja pogosto krešejo. So bodisi podporniki kmetijske subvencijske politike bodisi nasprotniki, vmes pogosto ni nič. Zato najprej o evropski subvencijski logiki.
V Evropi vlada prastari strah pred lakoto, Evropa je celina, kjer so zaradi lakote v prejšnjih stoletjih ljudje množično umirali in se množično odseljevali. Z ustanovitvijo Evropske unije so vzpostavili subvencijske sheme za kmetijstvo, logika pa je preprosta. Ker so pogoji za kmetovanje v velikem delu EU zelo slabi (Alpe, kamnit teren, sušna območja ...), je treba kmetom (proizvajalcem) razliko do tržne cene doplačati. Jasno je, da nihče ne bi šel v proizvodnjo večjega obsega, da bi imel izgubo.
Sistem, ki je bil dobro zamišljen – EU zanj porabi četrtino proračuna oziroma okoli 55 milijard evrov na leto –, je v letih pridruževanja novih članic in izvajanja v praksi degeneriral. Tuji mediji so na veliko poročali o zlorabah, denimo fantomskih ovcah v Grčiji.
Izstop Velike Britanije iz EU bo premešal karte, proračun EU se bo skrčil in v EU bo treba opraviti razmislek, kaj in koliko sploh še financirati iz skupne vreče. Res, da je kmetijstvo eden ključnih stebrov, na katerih temelji EU, bo pa seveda to tema, ki jo bo treba odpreti in se, denimo, pogovoriti, ali bi kmetijsko politiko vrnili v pristojnost nacionalnih držav. Delno ali v celoti. To bi utegnilo prinesti prevetritev v ustaljene subvencijske navade prejemnikov, lahko bi ločevali med tistimi, ki res proizvajajo za trg, in tistimi, ki pač proizvajajo, a ne nujno za trg. Denimo, da je njihov cilj nekakšna komunalna služba na podeželju. Da se podeželje ne zaraste in da se ohranja poseljenost zunaj mest. Zelo verjetno je, da sedanji sistem ne bo večen.
V Evropi vlada prastari strah pred lakoto, Evropa je celina, kjer so zaradi lakote v prejšnjih stoletjih ljudje množično umirali in se množično odseljevali. Z ustanovitvijo Evropske unije so vzpostavili subvencijske sheme za kmetijstvo, logika pa je preprosta. Ker so pogoji za kmetovanje v velikem delu EU zelo slabi (Alpe, kamnit teren, sušna območja ...), je treba kmetom (proizvajalcem) razliko do tržne cene doplačati. Jasno je, da nihče ne bi šel v proizvodnjo večjega obsega, da bi imel izgubo.
Sistem, ki je bil dobro zamišljen – EU zanj porabi četrtino proračuna oziroma okoli 55 milijard evrov na leto –, je v letih pridruževanja novih članic in izvajanja v praksi degeneriral. Tuji mediji so na veliko poročali o zlorabah, denimo fantomskih ovcah v Grčiji.
Izstop Velike Britanije iz EU bo premešal karte, proračun EU se bo skrčil in v EU bo treba opraviti razmislek, kaj in koliko sploh še financirati iz skupne vreče. Res, da je kmetijstvo eden ključnih stebrov, na katerih temelji EU, bo pa seveda to tema, ki jo bo treba odpreti in se, denimo, pogovoriti, ali bi kmetijsko politiko vrnili v pristojnost nacionalnih držav. Delno ali v celoti. To bi utegnilo prinesti prevetritev v ustaljene subvencijske navade prejemnikov, lahko bi ločevali med tistimi, ki res proizvajajo za trg, in tistimi, ki pač proizvajajo, a ne nujno za trg. Denimo, da je njihov cilj nekakšna komunalna služba na podeželju. Da se podeželje ne zaraste in da se ohranja poseljenost zunaj mest. Zelo verjetno je, da sedanji sistem ne bo večen.
