Blokada, drugič

Novica, da ima Slovenija zadržke do Hrvaške v njeni nameri postati članica prestižnega kluba najrazvitejših držav OECD, ni presenetljiva. Pravzaprav gre za déjà vu zapleta, a z manjšo intenziteto kot konec leta 2008 in 2009 z blokado Hrvaške na poti v Evropsko unijo. Takratna Pahorjeva vlada se je za tako radikalen ukrep odločila, ko je Hrvaška poskušala v pogajalskem procesu za članstvo prejudicirati potek meje z različnimi zemljevidi, ki bi postali tudi del evropskega prava.

Najnovejši pomisleki Slovenije do Hrvaške sovpadajo z zgodbo o arbitražni sodbi, ki je južna soseda noče priznati, čeprav so se pod sporazum podpisali pri polni zavesti in pod pokroviteljstvom evropske komisije. Arbitražna sodba je medtem postala ne le del mednarodnega prava, ampak tudi evropskega prava, pa tega kljub vsemu Hrvaška ne želi spoštovati. To so argumenti, ki jih partnerske države v Evropi razumejo, zato ni mogoče pričakovati, da bi Slovenija lahko bila pod pritiski, da neupravičeno zlorablja svoj položaj.

Ko je premier Miro Cerar na blejskem strateškem forumu govoril o načinih za uveljavitev arbitražne sodbe, je verjetno mislil tudi na najnovejšo blokado Hrvaške. O drugih načinih in strategijah zategovanja zanke okoli sosednje Hrvaške, ki je v zadnjih 25 letih že večkrat prelomila svojo besedo, bo jutri razpravljal tudi celoten politični vrh. Do zdaj je slovenska politika pokazala dovolj zrelosti in implementacije arbitražne sodbe ni izkoriščala za prestižni boj, čeprav je vse več znakov, da bi se to utegnilo spremeniti.

Velik dosežek bi bil, če slovenska politika te teme v prihodnjih mesecih ne bi več načenjala in ne bi pregrevala ozračja s temo, ki je hitro vnetljiva, ne le na lokalni, ampak tudi na regionalni ravni, in ključni del reševanja prepustila tihi diplomaciji.