Bo kdo izstopil?

Poleg že znanih kandidatk za predbankrotni sanatorij, Portugalske in Španije, kot možne žrtve po novem omenjajo Francijo in Belgijo ter celo Nizozemsko. Okužba se širi.

Evropski, še posebno nemški mediji javnost v glavnem bodrijo, češ da ni mogoče predvideti razpleta krize; neznank je kratko malo preveč. Hkrati priznavajo, da je zlom evra, še pred letom dni povsem neverjeten scenarij, nenadoma postal realna možnost.

Evroobmočje in evro, kakršna poznamo, lahko reši le rast, pravijo. A ta ponekod je, drugod je zelo šibka; v Grčiji, ki je že nekaj mesecev na terapiji, stagnira, brezposelnost in zadolženost pa naraščata.

Evropski voditelji so zaskrbljeni, hkrati pa hitijo zagotavljati, da evro ni ogrožen. »Železna« Merklova je kupce obveznic, s katerimi se evropske države zadolžujejo, pred kratkim splašila z izjavo, da je stanje evra »izjemno resno«, pozneje pa se popravljala s frazo, da bo »iz krize izšel močnejši, kot je bil prej«. Klaus Regling, šef poleti ustanovljenega European Financial Stability Facility (EFSF), ki naj bi pomagal državam pred bankrotom, pa je kategorično zatrdil, da je nevarnost za evro »ničelna«. Prostovoljnih izstopov iz evroobmočja ne pričakuje. »Za šibkejše države bi bil to gospodarski samomor, drugače kot za močnejše.«

Toda terapija za zadolžene države, sprejeta po nareku Nemčije, vzbuja čedalje več pomislekov. Širi se mnenje, da s tem, ko od drugih držav v zelo kratkem času pričakuje ostre varčevalne reze, misli predvsem na svoje koristi, nič pa na škodo, ki jo bodo imele fiskalno manj trdne države. Med drugim lahko zapadejo v socialni in politični kaos.

Kritični so tudi nekateri evropski politiki. Luksemburški premier Juncker je ošvrknil »zvezne in lokalne oblasti v Nemčiji, da izgubljajo izpred oči, kaj je dobro za Evropo«. Še dlje je v pogovoru za ameriški Bloomberg šel Romano Prodi, nekdanji predsednik Evropske komisije in dvakratni italijanski premier. Nemčiji je očital, da se neupravičeno predstavlja za »žrtev ali mučenico evra«. »Pred evrom ni imela nobenega presežka, zdaj pa ima orjaški, fantastični presežek,« je dejal Prodi.

Zaskrbljenost nad držo Nemčije je prejšnji teden izrazil tudi Peter Bofinger, profesor z univerze Würzburg in neodvisni svetovalec nemške vlade. Bofinger meni, da Nemčija na mehanizem za pomoč zadolženim državam gleda kot na nekakšen »srednjeveški dolžniški zapor«, ne pa kot na nujno potrebno orodje, s katerim bi šibkim državam pomagali prebroditi težave.

Če Nemčija in Evropska centralna banka ne bosta pošteno spremenili svoje strategije, se bo politični odpor do članstva v evroobmočju okrepil, meni Bofinger. Najprej verjetno v Grčiji. »Prej ali slej se bo pojavila razprava o tem, zakaj bi sploh še vztrajali v evroobmočju; država bo uvedla lastno valuto, jo devalvirala, s čimer bo vlada ekonomsko politiko lažje prilagajala razmeram, hkrati pa se bo znebila velikega dela državnega dolga.«

A tu je težava. Do pomoči prezadolženim državam, izstopa iz evroobmočja in bankrota je Lizbonska pogodba odklonilna. Prvi dve pravili sta bili za EU vsaj doslej nedotakljivi, bankrot pa bi bil menda legalno izvedljiv, a je vsaj za zdaj politično in ekonomsko nezaželen. Katero od teh svetih načel bo, pravijo komentatorji, treba žrtvovati, drugače se lahko zgodi, da bo ta ali ona država v stiski usodo vzela v svoje roke ne glede na pravila.

Nemški pritisk ima tudi nekatere dobre plati. Toda ne glede na to se odnos Evrope do Nemčije spreminja v negativno smer. Irski tisk ji je v preteklih tednih očital »neokolonializem«. Po letih nespornega spoštovanja, ugotavlja Spiegel International, »spet dobivamo podobo grde, močne in arogantne države«. Sicer pa nemški tisk ne pričakuje, da bi katera država izstopila iz evra. To bi bilo nekaj podobnega, kot če bi Bavarska zapustila Nemčijo, pravi Handelsblatt.

Tudi Slovenija je ujetnica razmerij in trenj znotraj Unije. Evro je prevzela z velikimi pričakovanji in se odpovedala lastni tečajni politiki. Članstvo v evroobmočju naj bi bilo jamstvo za hitrejši razvoj, pa tudi nekakšna varovalka pred hudimi domačimi neumnostmi.

Niti prvo niti drugo se ni izpolnilo. Kar je še leta 2007, v letu vstopa v »elitni evrski klub«, veljalo za veličasten dosežek, se utegne v nadaljnjem poglabljanju krize evra pokazati za napačno potezo.

A kar je, je. Zdaj je treba dogajanje skrbno spremljati in se pripraviti na različne scenarije. Skupina, ki je nastala na pobudo predsednika Türka, bo morala razmišljati trezno in neortodoksno hkrati.

 

Druge članke preberite v Nedelu