Bodimo kooperativni

Če boste na zasluženem dopustu pri sosedih vprašali, kdo je Ivica Todorić, vam bodo verjetno odgovorili, da gre za poslovneža, ki je vsaj tako velik, če ne večji od Hrvaške. V tej trditvi je veliko soli, saj je Ivica Todorić s svojim Agrokorjem precej več od lastnika trgovske družbe Konzum, ki obvladuje približno tretjino hrvaškega trga.

Todorićev vpliv seže v industrijo in kmetijstvo, roko drži nad proizvodnjo osnovnih živil in celo na vinskem trgu se njegov delež menda približuje tretjini. Prek največje distributerske mreže Tisak odloča tudi o tem, katere časopise boste brali na dopustu, in prav mogoče je, da boste tudi svoj dopustniški denar kaj kmalu zapravljali v turističnih rezidencah Todorićevega imperija.

Večji od Slovenije je tudi Todorićev najboljši sosed in vroče zaželena prevzemna tarča – Mercator. Njegovi dolgovi ne sežejo le v avstrijske banke, ampak so se s širitvijo trgovca na srbski trg menda nakopičili celo v obubožanih grških bankah.

Nobenega dvoma ni, da je Mercator večji tudi od slovenske politike, ki svojim državljanom ne zna povedati, zakaj in pod kakšnimi pogoji prodaja Mercator, čeprav je prav politika tista, ki ima vse vzvode odločanja v domačih bankah.

Ista politika, ki je tudi prek državnih bank reševala Mercator z milijardnim reprogramom, nam ob prodaji dopoveduje, da je prepuščena nemilosti bankirjev, ki vodijo te banke. Davkoplačevaci še nismo pozabili, da je prav politika sprejela odločitev o prodaji Mercatorja Bošku Šrotu in Igorju Bavčarju, druga politika pa nam danes med vrsticami sporoča, da prodaja Mercatorja ni megaposel, ki prinaša nove investicije, ampak reševalni načrt domačih in tujih bank.

Četudi je v resnici vseeno, kdo je lastnik tega ali onega trgovca, ni nepomembno, kakšno politiko bo ta zasledoval, ko gre za interese njegovih zaposlenih in dobaviteljev. Vpliv Mercatorja na domače gospodarstvo je velik, in če bo prevzemnik poskušal odplačati načrtovani prevzem tudi na plečih Mercatorja, se domino efekt lahko preseli tudi na dobavitelje. Ali na zaposlene.

Kaj pomeni vstop tujega lastnika, so tako rekoč čez noč spoznali v Heliosu, kjer je več kot sto zaposlenih »odletelo«, še preden je novi lastnik prestopil prag tovarne. Pa tudi to, da besedi »transparentno in prodajni konzorcij«, stalnici slovenskih prodaj, pravzaprav pomenita le, da, ne prej ne potem, ne bo nihče za nič odgovoren.

Novo poglavje v kupčiji z Mercatorjem je skrivnostna formula o posledicah njegove prodaje, ki jo v teh dneh snujejo v Slovenskem državnem holdingu. Pa je res tako zapleteno? Verjetno ne.

Najpomembnejše vprašanje je, ali bodo slovenski dobavitelji tudi po prodaji imeli prodajne kanale in zaposleni delo, kajti če ne bo tako, bodo to v svojih bilancah dolgoročno občutile tudi domače banke ali bo kdo od dobaviteljev končal v slabi banki. Tisti banki, ki rešuje holding ACH in še marsikaterega drugega zasebnega lastnika.

Če država noče prodaje Mercatorja, naj to jasno pove, ne pa, da prelaga odgovornost iz levega v desni žep ter išče rešitev v ad hoc in še ne dodelanih zadružnih idejah, ki so zato morda celo romantične. Če država noče prevzeti odgovornosti, pa je od nje zelo neodgovorno, da pet minut pred dvanajsto žuga tistim, ki so le uresničevali njeno politiko.