Bojmo se brezčasnosti začasnega

Začasen poseg v človekove pravice si zasluži zelo kritično presojo ne glede na to, kdo ga predlaga.

Objavljeno
31. marec 2020 06.00
Posodobljeno
31. marec 2020 07.39
FOTO: Voranc Vogel/Delo
»Z bratom sva bila pred dnevi na infekcijski kliniki, v delu, kjer ne zdravijo obolelih za covidom-19, poleg sprejemne sestre sva bila edina zaščitena z maskami.« Tako je razmere v slovenskem zdravstvu videl moj prijatelj, ki redno vozi obolelega brata na terapije na infekcijsko kliniko.

Pogovor, v katerem sogovornik ni skrival razočaranja nad bednim položajem od koronavirusa ogroženega zdravstvenega osebja, je postajal vse glasnejši. Ko pa sva se dotaknila nekaterih ukrepov iz zakona za blaženje posledic epidemije, je sogovornika »odneslo«. Jezi ga, da bi vlada, ki ne more pravočasno zaščititi zdravstvenega osebja, v sveženj sicer večinoma pohvalnih ukrepov za pomoč posameznikom in podjetjem rada zavila še nekaj resnih posegov v človekove pravice in svoboščine.

Pridružite se Delovi viber skupnosti
Spremljajte naše vsebine tudi prek aplikacije viber!


Tudi varuh človekovih pravic se je javno vprašal, ali je kljub izrednosti razmer dopustno pooblastiti policijo, da vstopa v tuje stanovanje in sledi mobilnim telefonom obolelih posameznikov? Čeprav je sledenje vezano na soglasje posameznika, se varuh sprašuje, koliko je tako soglasje resnično lahko prostovoljno in kakšne so posledice, če posameznik soglasja noče dati. Postavljajo se vprašanje načela sorazmernosti, vprašanje enakosti pred zakonom (kako nadzirati tiste, ki ne uporabljajo mobilnih telefonov?) in vprašanje ohlapne časovne omejenosti posega v človekove pravice posameznika.

V tem trenutku je prav, da ravnamo odgovorno do sebe in drugih ter storimo vse, kar je v naši moči, da omejimo širjenje okužbe. Enako prav pa je, da ne pozabimo, da človekove pravice niso samoumevne. Ne tako dolgo tega so številni Slovenci, na čelu s sedanjim predsednikom vlade Janezom Janšo zelo veliko tvegali, da so lahko zgradili državo na temeljih spoštovanja človekovih pravic, v kateri se državljanom ni treba bati uniformiranih in drugih predstavnikov svoje države.

Začasen poseg v človekove pravice si zasluži zelo kritično presojo ne glede na to, kdo ga predlaga. Spomnimo se začasnega zvišanja davka na dodano vrednost – 1. julija leta 2013 smo zaradi krize znižano stopnjo DDV dvignili z 8,5 na 9,5 odstotka, splošno pa z 20 odstotkov na 22. Poglejte danes na račun, minilo je skoraj sedem let, začasno zvišanje še vedno velja.