Bojte se Gornjih Petrovcev

Ni vsak dolg nujno slab in vsak prezadolženi župan nujno zapravljiv.

Objavljeno
28. februar 2016 21.18
Polona Malovrh
Polona Malovrh
Države dolg občin ne skrbi. Upravičeno, če ga primerja s svojim. Slovenski 30-milijardni javni dolg pomeni 80 odstotkov BDP, vsak Slovenec je dolžan približno 16500 evrov – za en precej »obran« avto srednjega razreda. Dolg občin znaša dobra dva odstotka BDP, dolg na občana slabih 420 evrov in po petih letih rasti se je prvič znižal – na 865 milijonov. A kot je videti, pretekli dolgovi tudi občin ne skrbijo pretirano. Bolj se ukvarjajo s tem, ali bodo ob nižanju povprečnine zmogle investicije v prihodnje. Če je lansko manjše zadolževanje županov hkrati prvi znanilec upada investicij, jih je upravičeno lahko strah, da tonejo v dolgoletni investicijski spanec.

Čez noč jih lahko veliko postane – Gornji Petrovci: občina, ki vegetira, ki zaradi blokade računa lahko plačuje obveznosti le iz primerne porabe, kjer ima vsak od dobrih dva tisoč občanov štirikrat višji dolg od povprečnega dolga vseh občanov skupaj. Dolg Gornjih Petrovcev pomeni 150 odstotkov prihodkov občine, medtem ko je povprečna skupna zadolženost slovenskih občin (še) obvladljiva. V zakonu je sicer varovalka, a jo slabo upoštevajo. Občine se lahko zadolžujejo toliko časa, dokler njihove obveznosti iz posojil ne presežejo osmih odstotkov uresničenih proračunskih prihodkov preteklega leta, zmanjšanih za donacije, transferne prihodke države za investicije, evropska sredstva ...

Najbrž pa vsak dolg ni nujno slab in vsak prezadolženi župan nujno zapravljiv. Slovenski župani so v prejšnji finančni perspektivi, s pomočjo Evrope in države, naredili marsikaj dobrega. Zgradili so pločnike in kolesarske steze, energetsko sanirali šole in vrtce, postavili čistilne naprave, uredili smetišča. Od kod bodo občine poslej črpale lastna sredstva za investicije? Kolikor jih sploh bo, saj finančna perspektiva 2014–2020 ne obeta: niti enega evra iz Evrope ne bo več za vlaganja v kanalizacijo ali komunalno infrastrukturo, se pravi tja, kamor župani najraje »kanalizirajo« denar. Leta 2012 so občine za svoje in investicije pravnih oseb še namenile 62 milijonov evrov. Potem je šlo z investicijami navzdol, leta 2014 jih je bilo za enajst milijonov manj. Dolg se je v tem času, nasprotno, povečeval. Za 60 milijonov evrov v dveh letih. Do lani.

Država je lanski padec dolga na podlagi občinskih vlog za soglasja k zadolžitvi napovedala že leta 2014. Čeprav je bilo leto 2014 volilno leto, so občine za investicije namenile že petino manj kot leta 2012. Zdaj jim grozi še nižja povprečnina, še manj investicij, najbrž tudi manj najema kreditov – pa veliko spanca. Do naslednjih volitev, ko se bodo županom gotovo povrnili apetiti po velikih projektih in novih dolgovih. Če le do leta 2018 v državi ne bo večina krajev Gornjih Petrovcev ...

Če ne prej, leta 2018 bo tudi jasno, ali so župani, vajeni zajemati z veliko žlico, pretirano tožili, da jih država z nižanjem povprečnine peha v pogubo, ali so si v resnici hoteli le izboljšati odskočno desko za naslednje volitve. Na katerih sicer res ne bodo imeli kaj pokazati ... Še s pomočjo kreditov ne. Ker je tudi te enkrat treba vrniti.