Tiskane izdaje
Na vladnem obisku Koroške pred poldrugim mesecem je premier Janša dobro zadel bistvo odnosa med shirano regijo in državo, ko je ugotavljal, da država Koroški že več let daje premalo denarja v primerjavi s tistim, kar od nje dobi. Mačehovski odnos države do Korošcev, ki so se morali v nasprotju z nekaterimi drugimi deli Slovenije tudi ob najhujših udarcih gospodarske in socialne krize znajti brez državne pomoči, je premier prevedel v »samorastništvo«. To je menda dobro, ker je Korošce utrdilo in znajo živeti tudi z manj ali brez. Z manj denarja, manj delovnimi mesti, manj državnimi institucijami, brez normalnih cestnih in železniških povezav, brez pričakovanj.
A po katastrofalnih poplavah in uničenju, kakršnega ta konec Slovenije še ni doživel, je že povsem jasno, da bo »samorasla« Koroška vendarle potrebovala izdatno pomoč matere države, ki Korošcev tokrat zagotovo ne bo mogla kar prezreti, tako kot ji je to uspelo pri ne tako davnih (ne)naravnih katastrofah.
Vendar pa spoznanje o nujnosti državne pomoči, ki bi moralo za poplavljena območja pomeniti olajšanje, županom dejansko prinaša velike skrbi. Večina namreč upravičeno dvomi, da bo država svojo dolžnost opravila pravočasno in dosledno, saj še vedno dolguje 150 milijonov evrov poplavljencem iz let 2007 in 2010, nekateri od teh pa razen obljub niso dobili ničesar. Slabe izkušnje imajo v občinah že s povračilom manjših škod po toči, viharjih, nalivih. Državo so vsa leta zaman opozarjali, naj denar nameni za urejanje svojih vodotokov ter tako zagotovi vsaj osnovno poplavno varnost.
Notorično slabe izkušnje imajo na Koroškem pravzaprav z vsemi vladnimi obljubami, tudi v izrednih razmerah. Tokrat ni nič drugače. Čeprav so takoj, ko se je voda nekoliko umaknila, na prizorišča pohiteli ministri in tolažili, da bo država pomagala, so bili na Koroškem po tem, ko je vlada včeraj postrgala deset milijonov za najnujnejše ukrepe, s katerimi naj bi zagotovili nemoteno življenje na vseh prizadetih območjih, osupli. V Dravogradu bodo samo za popravilo kanalizacije in vodovoda potrebovali milijon. Za pomoč prizadetim podjetjem je na voljo 4,4 milijona, samo v slovenjgraških podjetjih pa je škode za več kot 12 milijonov.
A bolj kot na državno zdaj upajo na evropsko pomoč. Minister Hojs je namreč ocenjeval, da bo škoda »na žalost« presegla mejo 209 milijonov evrov, pri kateri Slovenija lahko zaprosi EU za solidarnostno pomoč. To je najbrž sreča v nesreči, saj bi bilo, če bi bili prepuščeni le državnemu strganju proračunskih rezerv, verjetno še slabše.
Je pa v izrednih razmerah vsaj kakšnemu ministru postalo jasno, da ukinjanje regijskih institucij vsepovprek le ni upravičeno. Ko je bila Koroška v najhujši ujmi odrezana od sveta, se je pokazalo, da še kako potrebuje regijski center za obveščanje, policijo, poklicne gasilce. Sodobni samorastniki pa streho nad glavo, prevozne ceste, vodo, kanalizacijo in ogrevanje. Takoj, ne pa šele čez leto, dve, pet ali nikoli.
