Bolje upravljati milijarde

Največja afera, povezana z nepremičninami države, ki najprej pride na misel, je najem stavbe za Nacionalni preiskovalni urad (NPU) v ljubljanski Dimičevi ulici. Gre za afero, ki je odnesla tedanjo notranjo ministrico Katarino Kresal, ker naj bi bilo z najemom nekaj narobe. Tako sta tedaj opozorila računsko sodišče in Komisija za preprečevanje korupcije.

Več kot četrt stoletja po osamosvojitvi Slovenija še nima popolne centralne evidence nepremičnin, ki so v njeni lasti: še vedno je pomanjkljiva in neustrezna. Predvidoma naj bi jo le spravili skupaj spomladi prihodnje leto, torej kar sedemindvajset let po osamosvojitvi. Hkrati nastaja nova strategija ravnanja z nepremičnim premoženjem, sedanja iz leta 2009 nima niti določenega obdobja, za katerega naj bi veljala. Zato ni mogoče spremljati uresničevanja ciljev iz nje, pa tudi ne določiti rokov za njihovo izvedbo.

Kolikšna je pravzaprav vrednost nepremičnin v državni lasti? Po ocenah izpred nekaj let gre za premoženje, vredno več kot osem milijard evrov. Velik del tega premoženja je praznega: nezasedenih je več kot 18.000 kvadratnih metrov poslovnih nepremičnin, poleg tega je praznih tudi več kot 12.000 kvadratnih metrov objektov na mejnih prehodih. Upravljanje državnih nepremičnin je poleg tega razdrobljeno. Del jih upravlja ministrstvo za javno upravo, del druga ministrstva pa tudi državna DSU ter zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

Računsko sodišče je področje upravljanja državnih nepremičnin pod drobnogled prvič vzelo leta 2008. Preverilo je uspešnost gospodarjenja z nezazidanimi stavbnimi zemljišči in ugotovilo negospodarnost pri sklepanju pravnih poslov, nakupih, prodaji, upravljanju in obremenjevanju nezazidanih stavbnih zemljišč. Ta so se kupovala po precej višji ceni od ocenjene vrednosti, upravljavci so si med seboj zaračunavali kupnino za posamezna zemljišča, nadomestila za ustanovitev stavbnih pravic so se določala negospodarno in različno od primera do primera, nakupi zemljišč so bili zelo nepregledni in neusklajeni.

Upravljanje je bilo med posameznimi upravljavci slabo usklajeno, vodenje evidenc je bilo neustrezno ... Vladi so državni revizorji tedaj naložili, naj spremeni predpise tako, da se okrepi nadzor nad ravnanjem in centralizira upravljanje. Računsko sodišče je revizijo ponovilo čez nekaj let. Pregledalo je ravnanja v letu 2014 in v prvih devetih mesecih leta 2015, ugotovitve pa objavilo spomladi. V reviziji se je omejilo na nepremičnine, ki jih vlada in ministrstva potrebujejo za svoje delovanje, na službena stanovanja in počitniške kapacitete države. In ugotovitev? Znova: vlada ni bila učinkovita.

Ker gre za ogromno premoženje, ne čudi dogajanje v zakulisju, kjer različni interesni krogi merijo moči, čigava ideja bo prevladala oziroma kdo bo imel v prihodnje roko čez posel njihovega upravljanja. In čeprav uspe zagovornikom ideje, da bi bila ustanovljena posebna državna družba, podrejena vladi, ki bi se profesionalno in centralizirano ukvarjala z upravljanjem državnih nepremičnin po vzoru sosednje Avstrije, ni verjeti, da bodo od tega korita odgnani tudi politika in z njo povezani interesi.