Borza kot edino pravo merilo uspešnosti
NLB je veliko bolj javna, zato je manj možnosti za pranje denarja ali politično odobrena posojila.
Odpri galerijo
Karikatura: Marko Kočevar
Delnice NLB so na Ljubljanski borzi približno pol leta. Nekoliko se je že pomirilo razburjenje zaradi občutne rasti tečaja delnic po prihodku na borzo. Seveda so se razburjali predvsem tisti, ki nimajo nobenega interesa biti med vlagatelji ali pa so to iz povsem napačnih razlogov.
A dobro bi bilo opozoriti na ključno spremembo. Po prihodu na borzo je poslovanje NLB bistveno bolj na očeh tako vlagateljev kot tudi splošne javnosti. Tudi tisti, ki nikoli ne bodo aktivni vlagatelji, kritično spremljajo poslovanje. Vse to pa pripomore k transparentnejšemu poslovanju ustanove, ki je, bodimo realni, še vedno pod velikim tako lastniškim kot neformalnim vplivom države in politike.
Skratka, NLB je veliko bolj javna, kot je bila, in posledično je manj možnosti, da se v njej zgodi še kakšna zgodba s pranjem denarja ali politično odobrenimi posojili. Seveda se postavlja logično vprašanje, zakaj je v Sloveniji takšen odpor, da bi se delnice večinsko državnih podjetij uvrstile na borzo? Najpomembnejša sprememba je namreč le obveznost razkrivanja podatkov o poslovanju. Podjetja so bolj na očeh javnosti. To, žal, še ne pomeni, da ta podjetja ne morejo pod mizo delati »čudnih« stvari. A senca pod mizo se precej zmanjša. Hkrati pa se za državo, kot večinskega lastnika in tudi za druge deležnike družbe, ne spremeni nič.
Upravljavec državnega premoženja SDH bi se zato moral zavzemati, da čim več večinsko in delno državnih podjetij postavi svoje poslovanje na ogled javnosti in delnice uvrsti na borzo. S tem bo pokazal le eno – da resnično želi uspešno poslovanje teh podjetij. Borza je namreč precej boljši pokazatelj uspešnosti kot pa na papirju administrativno določeni cilji uspešnosti, ki jih zdaj SDH postavlja podjetjem.
NLB je lahko zgled, ki bi mu morala slediti denimo podjetja v energetiki, nastajajoči turistični steber in seveda vsa podjetja, kjer ni potrebno popolno lastništvo države, da se doseže želeni strateški interes. Država bi s tem lahko postavila tudi zgled rastočim zasebnim podjetjem v Sloveniji, da je Slovenija investicijsko varna država.
A dobro bi bilo opozoriti na ključno spremembo. Po prihodu na borzo je poslovanje NLB bistveno bolj na očeh tako vlagateljev kot tudi splošne javnosti. Tudi tisti, ki nikoli ne bodo aktivni vlagatelji, kritično spremljajo poslovanje. Vse to pa pripomore k transparentnejšemu poslovanju ustanove, ki je, bodimo realni, še vedno pod velikim tako lastniškim kot neformalnim vplivom države in politike.
Skratka, NLB je veliko bolj javna, kot je bila, in posledično je manj možnosti, da se v njej zgodi še kakšna zgodba s pranjem denarja ali politično odobrenimi posojili. Seveda se postavlja logično vprašanje, zakaj je v Sloveniji takšen odpor, da bi se delnice večinsko državnih podjetij uvrstile na borzo? Najpomembnejša sprememba je namreč le obveznost razkrivanja podatkov o poslovanju. Podjetja so bolj na očeh javnosti. To, žal, še ne pomeni, da ta podjetja ne morejo pod mizo delati »čudnih« stvari. A senca pod mizo se precej zmanjša. Hkrati pa se za državo, kot večinskega lastnika in tudi za druge deležnike družbe, ne spremeni nič.
Upravljavec državnega premoženja SDH bi se zato moral zavzemati, da čim več večinsko in delno državnih podjetij postavi svoje poslovanje na ogled javnosti in delnice uvrsti na borzo. S tem bo pokazal le eno – da resnično želi uspešno poslovanje teh podjetij. Borza je namreč precej boljši pokazatelj uspešnosti kot pa na papirju administrativno določeni cilji uspešnosti, ki jih zdaj SDH postavlja podjetjem.
NLB je lahko zgled, ki bi mu morala slediti denimo podjetja v energetiki, nastajajoči turistični steber in seveda vsa podjetja, kjer ni potrebno popolno lastništvo države, da se doseže želeni strateški interes. Država bi s tem lahko postavila tudi zgled rastočim zasebnim podjetjem v Sloveniji, da je Slovenija investicijsko varna država.
