Bratje v orožju, prijatelji v stiski

Med nedavnim potovanjem na knjižni sejem v Frankfurtu sem imel v spominu grafiko z aparatov za kupovanje kart za podzemno železnico, ki se je v prvi solidarnostni, ritualizirani ihti pojavila po Hamasovem 7. oktobru: na stilizirani podobi na zaslonu sta bili v trdnem stisku obeleženi z nemško in izraelsko zastavo obarvani roki, zraven je pisalo »Z roko v roki z Izraelom«. Niti najmanj mi ni bilo všeč, učinkovalo je kot zapovedana državna religija.

Ob ponovnem premlevanju tega bojnega gesla so mi prišli na misel še drugačni frazemi, vredni političnih interpretacij, na primer roka roko umije, desna roka ne ve, kaj dela leva, biti igrača v rokah koga ali česa, dati roko v ogenj. Poznejše šarjenje po Franu mi je dalo misliti še naprej, še posebno ob zvezah imeti do komolcev krvave roke, odpraviti koga z levo roko, po pilatovsko si umiti roke ali pa pripeljati koga v roke pravice. Spomnil sem se tudi projekta ene tukajšnjih nevladnih organizacij, ki je imel naslov Z roko v roki, in je poimenovanje razlagal kot del znamenitega citata nemške revolucionarke in aktivistke Clare Zetkin: »Proletarka se z roko v roki z moškim njenega razreda bori proti kapitalistični družbi.«

Frankfurt je poznan predvsem kot finančno in kongresno središče. FOTO: Kirill Kudryavtsev/AFP

Ker me je v mesto ob Majni klicalo velikokrat, sem se na letališču brez posebnega premisleka in iskanja takoj usmeril proti stopnicam, ki potnike pripeljejo do vlakov podzemne železnice. Povsem po naključju sem se med potjo uzrl po eni od informacijskih tabel, ki je kazala k – priznam, da sem to opazil prvič, čeprav najbrž ne more biti novo, ampak staro – Gebetsraum Juden oziroma judovski molilnici. To me je začudilo, zdi se velika pozornost za religijo oziroma skupnost, ki – hvala, wikipedija – zajema nič več kot 0,2 do enega odstotka celotne nemške populacije, v Frankfurtu je po podatkih Svetovnega judovskega kongresa okoli sedem tisoč Judov.

Priznam, omenjena tabla me je malo zmotila, dve desetinki odstotka, resda iz leta 2011, sta se mi zazdeli klavrno droben podatek, ki ne bi smel imeti tako velikih implikacij. Ker me je poleg knjižnega sejma moralo zanesti v frankfurtske knjigarne, mi ni bilo prizaneseno še z nadaljnjimi presenečenji. V knjigarni Hugendubel na Zeilu v srcu mestnega središča sem med brskanjem nenadoma in s presenečenjem odkril posebno vitrino, velik rdeč okvir s knjižnimi policami, ki ga je krasil velik naslov Jüdisches Leben/Judovsko življenje. Tam so na kupce čakale knjige o zgodovini židovstva, židovskih življenjskih modrostih, Aškenazijih, Talmudu, nekaj romanov judovskih avtorjev, dve ali tri judovske kuharske knjige, na eni od spodnjih polic pa so bili brezplačno na voljo izvodi zadnje številke berlinskega skrajno propagandnega tednika Jüdische Allgemeine, ob knjižnem sejmu okrepljene z več stranmi.

Eichmann v Jeruzalemu: Dolžnosti pokornega državljana

Ker se temu, kar sem videl, nisem mogel dovolj načuditi, po prelistavanju nekaj nemških časnikov pa razumem stališča velikega dela nemške javnosti, ki se ne strinja s politiko zdaj vladajočega konservativca in njegovega predhodnika, sem pomislil, da sem morda ne le protinetanjahujevec in najverjetneje zgleden primer zgodovinsko slabše izobraženega proticionista, ampak tudi vsaj za odtenek in v posebnem smislu antisemit. To nalepko že dolgo delijo z veliko lahkoto, igranje na noto antisemitizma »obvladajo« zagovorniki vsega, kar judovske oblasti počnejo že od britanskega mandata za Palestino v dvajsetih letih prejšnjega stoletja.

Primer? Ko je še pred 7. oktobrom, natančneje januarja leta 2022, igralka Emma Watson na svojem računu na instagramu, katerega delno upravljanje je po dolgem digitalnem molku predala anonimnemu feminističnemu kolektivu, objavila zgolj fotografijo s propalestinskega zborovanja maja leta 2021, ko so izraelske sile izvedle enajstdnevni napad na Gazo, in dodala geslo Solidarnost je glagol, so ji izraelski uradniki in podporniki takoj postregli z lahkotno obtožbo o antisemitizmu.

Emma Watson je na instagramu objavila zgolj fotografijo s propalestinskega zborovanja maja leta 2022, pa so jo označili za antisemitko. FOTO: Marco Piovanotto

Igralka je dodala še navedek avstralske feministične teoretičarke Sare Ahmed: »Solidarnost ne predvideva, da so naši boji enaki boji ali da je naša bolečina enaka bolečina ali da si delimo upanje v isto prihodnost. Solidarnost vključuje predanost in delo, pa tudi priznanje, da tudi če nimamo enakih občutkov ali enakih življenj ali enakih teles, živimo na skupnih tleh.« Kaj je tu protisemitskega?

Po njej sta s táko nalepko udarila dva nekdanja izraelska veleposlanika v Združenih narodih, Danny Danon in Gilad Erdan, slednji se je – sklicujoč se na igralkin sloves po nastopih v filmih, posnetih po romanih J. K. Rowling – poigral in na omrežju x navrgel: »Fikcija morda deluje v Harryju Potterju, v resničnosti pa ne. Če bi delovala, bi magija, ki se uporablja v čarovniškem svetu, lahko izničila tako zlo Hamasa (ki zatira ženske in si prizadeva za uničenje Izraela) in palestinske uprave (ki podpira nasilje). To bi podprl!« Prvemu je članica britanske lordske zbornice baronesa Warsi namenila preprosto misel, ki ji ni kaj dodati: »Solidarnost s Palestinci ni antisemitizem.« Nekaj znanih hollywoodskih imen pa je v bran Emmi Watson dodalo enako preproste besede južnoafriškega nadškofa in dobitnika Nobelove nagrade za mir Desmonda Tutuja: »Če ste ob krivici nevtralni, ste izbrali zatiralčevo stran.«

Palestinci v Sloveniji: Izobrazba je naš način upora

Med obiskom sejma, na katerem je nastopilo nekaj izraelskih podjetij, Palestinci pa so svoj mali, alternativni, »osvobodilni« knjižni sejem v drugo priredili v parku nasproti vhoda na frankfurtsko sejmišče, sem premišljal, o tem, da je iz različnih zgodovinskih in drugih razlogov na Nemškem že zdavnaj vzniknilo nenavadno stanje, vzdušje, ki v vsakršni, še najmanjši kritiki početja izraelske države prepoznava tisto, kar Netanjahu in njegovi številni klečeplazci označujejo kot antisemitizem. Še več in bolj morbidno, s to nalepko so označili tudi proticionistične judovske intelektualce, ki so si upali opozarjati na pravice Palestincev.

Država, v kateri se to dogaja, sem pomislil, je, kolikor vem, druga največja izvoznica orožja v Izrael, država, ki je ob drugi obletnici genocidnih dejanj v Gazi Brandenburška vrata okrasila z izraelsko zastavo in v Berlinu prepovedala propalestinsko zborovanje, država, katere ministrica za kulturo je ob slavju dokumentarca Edina zemlja na Berlinalu znala ploskati le enemu, izraelskemu sorežiserju, ne pa tudi palestinskemu, hkrati tudi država – kot je lucidno pripomnil eden od komentatorjev iz washingtonskega Arabskega centra –, ki se je žal spet znašla na napačni strani zgodovine. Morda bi marsikomu pomagalo znova premisliti o globoki ugotovitvi povojnega nemškega predsednika Theodorja Heussa, ki je stvari postavil zelo jasno: Ni kolektivne krivde, ampak kolektivna sramota. To je pomembna razlika v odtenku.